Na Kočevskem merjasci kmete pregnali z njiv, reševali so se z ognjem

V Nedeljskem dnevniku redno prelistamo tudi precej stare časnike. Potem ugotavljamo, ali so se časi res tako zelo spremenili, kot si včasih mislimo. No, tokrat smo pod drobnogled vzeli Jutro z  datumom 22. oktober 1933. Takole so poročali naši novinarski predniki …

***

Nedavno me je pot zanesla proti Kočevski, pa sem jo potem mahnil tudi na Kostevsko. Pokrajina že kaže znamenja jeseni, ki nastopi tu takoj po prvem dežju v septembru. V štalcarjih sem naletel na skupino kočevskih kmetov. Sedeli so v krčmi in žulili vsaj svoj četrt. Kdo pa bi v teh časih zmogel cel polič, čeprav je bila nedelja! Pa vendar so bili dovolj zgovorni. Pomenkovali so se o svojih križih in težavah ter tožili, da bo letošnja letina ena najslabših v zadnjih letih.

Iz starega časopisa

Ga je vzela višja sila? Ni se vrnil domov, za njim se je izgubila vsaka sled

Posebno hude težave imajo že vsa zadnja leta z divjimi prašiči in jazbeci. Ti jim pokončujejo pozne jesenske plodove, tako da bodo imeli Kočevarji letos prazne kašče. Enake pritožbe sem slišal vso dolgo pot od Kostevske. Toda ta nemarna nadloga tudi Kostevcem ne prizanaša. Dohitel sem kmeta, ki je pripovedoval, kako hud in tudi nevaren je boj proti divjim prašičem.

Naslovnica časnika Jutro na izbrani datum / Foto: Dlib

Divji prašiči namreč ne prihajajo na polje posamič, marveč v skupinah po trije do pet. Kadar se taka skupina spravi v koruzo ali repo, je ni mogoče pregnati. Nad Banjaloko se je na neki njivi celo zgodilo, da so se postavili merjasci kar proti preganjalcem glasno mlaskaje in godrnjaje. Ubogim kmetom ni preostalo drugo, kakor da so pobegnili. Pušk nimajo, s cepci pa jih ne morejo pobiti. Da bi se uspešneje borili proti divjim merjascem in jazbecem, so začeli kuriti. Na vseh koncih njiv gore ob mraku grmade, ki so nekaki stražnji ognji. Ta način boja proti merjascem se je izkazal doslej še najuspešnejši.

Zverjad se namreč ognja zelo boji in se ne upa na njive, dokler vidi ogenj in voha dim. Zanimivo je, da je jazbec še bolj trdoživ kakor merjasec. Težje ga človek prepodi z njive, kadar se loti posla. Vendar je manj nevaren, ker se navadno ne druži v skupine. Oba, merjasec in jazbec, pa sta enako požrešna. Kadar se spravita na njive, ne gledata na svoje telesne potrebe, marveč polomita vso koruzo in izrijeta, če sta nemotena pri delu, celo njivo krompirja, repe ali korenja. Pogled na tako uničeno njivo mora kmeta nadati z največjim obupom: ves trud in znoj, vse upanje je uničeno.