Nogomet. V različnih jezikih mu rečejo denimo football, soccer, fußball, calcio … In še številna druga različna imena ima ta šport. Enako velja denimo za košarko (basketball, pallacanestro, baloncesto …), rokomet (handball, pallamano, balonmano …), kolesarstvo (cycling, biciklizam, ciclismo …) ter številne druge, pri katerih gre za prevod izvirnika, celo kratek opis, kaj se pri posameznem športu dogaja, ali pač poimenovanje po rekvizitu, ki je v posamezni disciplini ključen. Na drugi strani pa so tudi športi, ki po skoraj vsej zemeljski obli nosijo isto ime. Čeprav se povsod ne zapiše enako, je, ko ime športa izgovorimo, kriket v 99 odstotkih držav kriket, takisto denimo tenis in še kakšen drugi šport, le nekaj manjši je delež pri badmintonu. Tega pa ne omenjamo po naključju, saj je precej tesno povezan z našo zgodbo o – najdražjem kosu pohištva vseh časov.
Povezava med športom, badmintonom in najdražjim kosom pohištva v zgodovini? Da, zagotovo se sliši nenavadno, a razlaga je pravzaprav zelo preprosta. Badminton, zapisano z veliko začetnico, je namreč vas v Gloucestershiru v Angliji, kjer stoji tudi gromozanska hiša oziroma dvorec z nazivom Badminton house. Čeprav naj bi badmintonu podobno igro, z loparji in pernatimi »žogicami«, kar precej igrali že v britanski Indiji, pa tudi na Otoku, je njen prvotni izvor precej neznan, dejstvo je le, da se je v 19. stoletju zelo veliko igrala tudi na omenjenem dvorcu, po katerem je šport nazadnje tudi dobil ime. No, dvorec pa je znan še po nečem. Leta 1726 je namreč njegov tedanji lastnik in beufortski vojvoda Henry Somerset v Firencah v Italiji naročil izdelavo posebne omare, ki je pozneje zaradi »kraja bivanja« dobila naziv »Badminton cabinet«, v zadnjih desetletjih pa je prav ta kar dvakrat presegla rekord za najdražji kos pohištva vseh časov. Zato torej ni čudno, če ljubitelji pohištva oziroma še bolj umetnosti prej kot na šport ob omembi besede badminton pomislijo na – čudovito omaro.
Naprodaj po četrt tisočletja
Badminton cabinet namreč danes velja prav za to, umetniško stvaritev, katere izdelavo je omenjeni Henry Somerset naročil za tem, ko je pri komaj 19 letih starosti med potovanjem po Italiji obiskal tudi eno od firenških delavnic. Te so bile v 18. stoletju med najuglednejšimi središči za izdelavo luksuznega pohištva, posebej v tehniki, znani kot pietra dura – tehniki vstavljanja in poliranja poldragih in dragih kamnov v podlago iz marmorja ali ebenovine. Somerset je bil tako navdušen nad prikazanim znanjem in strokovnostjo mojstrov, da jim je zaupal izdelavo monumentalnega kosa pohištva, ki naj bi bil odraz njegovih ambicij, prefinjenega okusa in plemiškega položaja.
Izdelava badmintonske omare je nato trajala kar šest let, v projekt pa je bilo vključenih okoli 30 vrhunskih umetnikov, kamnosekov, rezbarjev in oblikovalcev. Rezultat njihovega skupnega dela je bil impresiven – 386 centimetrov visoka, 232,5 centimetra široka in 94 centimetrov globoka omara, bogato okrašena s slonovino in ebenovino ter poldragimi kamni. Površina je bila ob tem prekrita z baročnimi motivi, vključno z grbi, cvetličnimi venci, pticami, sadjem in mitološkimi prizori, mojstrsko vstavljenimi v podlago, kar je ustvarilo čudovito igro svetlobe in barv. Po dokončanju te mojstrovine so jo previdno dostavili v Anglijo in jo postavili v Badminton House, kjer je nato preživela več kot 250 let, postavljena v osrčje ene največjih zasebnih umetniških zbirk v Angliji. Generacije Somersetov so jo čuvale kot najdragocenejši del svoje dediščine, simbol rodbinskega ugleda, umetniškega okusa in zgodovinske moči. A v drugi polovici 20. stoletja so se, menda zaradi finančnih težav, slovito omaro po več kot četrt tisočletja odločili prodati in leta 1990 se je prvič znašla na dražbi.
Podvojitev vrednosti
Poznavalci so sicer pričakovali, da bo se bo njena končna cela štela v nekaj milijonih, prav nihče pa si ni upal napovedati, da bo dosegla neverjetnih 8,58 milijona britanskih funtov, kar je bilo tedaj približno 15,1 milijona ameriških dolarjev, s čimer je prvič postala najdražji kos pohištva, ki so ga kdaj prodali. Kupec je bila Barbara Piasecka Johnson, poljsko-ameriška zbirateljica umetnin in vdova industrijskega magnata Johna Sewarda Johnsona (iz dinastije Johnson & Johnson). Omaro je postavila v svojo zasebno zbirko, a usoda je hotela, da tam ni ostala dolgo...
Natančneje, v lasti omenjene zbirateljice je bila znamenita omara naslednjih štirinajst let, do leta 2004, ko se je znova znašla na dražbi, tudi tokrat pri dražbeni hiši Christie's. Takrat se je o sloviti omari tudi prvič začelo govoriti drugače, saj so se ob robu dražbe oglasili nekateri strokovnjaki za umetnostno zgodovino in poudarjali, da omara pravzaprav presega meje tradicionalnega razumevanja pohištva. »Ne gre le za izjemno dragocen predmet – ta omara je pričevalec nekega časa, nekega odnosa do umetnosti in življenja. Je umetnina, zaznamovana z roko mojstrov, ki so vsak košček vstavili s spoštovanjem, natančnostjo in zamislijo, da bo ta kos preživel stoletja. Badmintonska omara torej ni le najdražji kos pohištva, je ambasador zgodovinskega razkošja, kiparski čudež, aristokratska dediščina – in opomin, da so nekateri predmeti tako izjemni, da preživijo celo družine, vojne in stoletja,« je denimo povedal eden od njih. »To ni več le omara. Gre za umetnino iz različnih materialov, za neke vrste celo kiparsko delo monumentalne pomembnosti. To je renesančni oltar, posvečen estetiki,« pa je v intervjuju pred dražbo dejal Charles Cator, direktor oddelka za dekorativno umetnost pri Christie's.
Morda so k visoki ceni pripomogle tudi zgornje »pesnitve«, morda je razlog kje drugje, a naj bo tako ali drugače, le 14 let po prodaji na prvi dražbi se je cena omare na drugi več kot podvojila, saj je leta 2004 dosegla osupljivih 19.045.250 funtov, kar je bilo po takratnem tečaju več kot 36 milijonov dolarjev! To je do danes ostala rekordna cena za kos pohištva, novi lastnik pa je postal princ Hans-Adam II. iz Liechtensteina, ki ga je pozneje podaril Liechtensteinskemu muzeju na Dunaju, kjer je kabinet še danes na ogled v čudovitih prostorih palače Gartenpalais Liechtenstein.
