– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (Simona Koder)
– Čaj (Manca Bizjak)
– Ljudska modrost trden je most (Martin Kavčič).
– Neošiljene barvice (Edo Krnić)
– Dve fotografiji, ena vojna (Alenka Leskovšek)
– Kaj, če nikoli ne najdeš ljubezni (Aleš Ferenc)
– Mala črna pocestnica (Tavi Šifrer)
Tokrat objavljamo zgodbo, ki jo je napisala Gaja Grajan.
***
Pravi trenutek
Življenje ni čakalnica, polna tišine in praznine. Je prostor, tok, napolnjen z lepimi trenutki skozi meglo. Lahko pa se ta megla razblini in skoznjo udarita grom in strela, ki njen tok spremenita. Sredi tako razburkanega viharja sem se znašla tudi sama. Moj mož je nenadoma umrl. Tla, na katerih sem pristala, so bila trda, a realna. Zaskelelo me je kot klofuta, hladna in neizprosna. Imela sem občutek, da se mi je življenje razsulo na milijon koščkov. In da jih ne bom nikoli sestavila. »Kako naprej?« sem se spraševala. Dogajanje, v katerem sem se znašla, je bilo kot praznina, kot luknja v meni, ki me je dušila in me ni izpustila iz svojega primeža. Potrebovala sem trenutke samote, da bi se odmaknila od burnega dogajanja in komunikacij, ki so me izčrpavale.
Po uteho sem hodila na pokopališče, prižigat svečo in se poklonit možu. To mi je pomagalo, imela sem občutek zadoščenja. Kar nekaj let sem redno zahajala na pokopališče, vendar se je tistega sobotnega dopoldneva, ko me je pot spet vodila tja, zgodilo nekaj novega, posebnega, nepričakovanega, kar je spremenilo tok mojega življenja.
Urejala sem grob na pokopališču, ko je prišel mimo moški. Za kratek čas se je ustavil in me ogovoril: »Zdravo!« Nadaljeval je: »Hudo je, ko izgubiš ljubljenega. Poznal sem tvojega moža, kot otroka sva se skupaj igrala,« je povedal. »A res?« sem vprašala. »Da, velika praznina je, še posebno pa je hudo, ker je bil tako mlad,« sem rekla. »Tudi sam sem vdovec, že eno leto,« je povedal in si hitro obrisal solzo, ki je silila na plan. Na njegovem obrazu so bile sledi pretresenosti in žalosti. Povedal mi je nekaj o svoji pokojni ženi in svojih občutkih. Govoril je ganljivo in čustveno. Njegove oči so begale, glas se mu je tresel in bil je še vidno ranjen. Ob pogovoru z njim sem tudi sama v mislih podoživljala izgubo svojega moža, žalost je preplavila mojo dušo in telo. Čutil je, da ga razumem, zato se mu ni bilo težko odpreti. Pogovarjala sva se kar nekaj časa, nato pa je dejal: »Hvala za klepet, zdaj pa moram na grob. Se vidiva, čao,« in že odhitel.
Naslednjo soboto me je pot vodila spet na pokopališče. Trudila sem se prižgati svečo, vendar mi ni uspelo. Spet je prišel mimo on, se ustavil ob grobu in se prijazno ponudil: »Potrebuješ pomoč?« je vprašal. »Ja, prosim, ne morem prižgati sveče s svojim vžigalnikom,« sem razložila. Stopil je do mene; čutila sem njegov dah in vonj po dišečem parfumu. Pogledal me je, za trenutek sva se zazrla v oči, čutila sem njegovo bližino, nato se je sklonil proti meni, da bi z vžigalnikom prižgal svečo, ki sem jo trdno držala z obema rokama. Narahlo se je dotaknil moje roke. Začutila sem, da je zadrhtela njegova roka, prav tako tudi moja. »Tako, pa je,« je rekel z rahlo rdečico na obrazu. »Hvala,« sem odvrnila. »Grem, čao,« je rekel in že odhitel. Začutila sem, da je bila za trenutek med nama neka kemija, nov in prijeten občutek, ki ga pred tem nisem poznala.
Vsako soboto sem zahajala na pokopališče, prav tako tudi on, in ni bilo več naključje, da se srečava tam, preprosto sva se morala videti, ker sva oba to čutila, si želela in nama je že to, da sva se videla, polepšalo dan. Bil je to stik s človekom, ki me posluša, se poistoveti z mano in je del moje zgodbe, kot tudi jaz njegove. Zaupal mi je veliko o sebi in jaz njemu. Ob pogovorih sem ga spoznavala; če ga nisem slišala, sem ga pogrešala, postajal mi je vedno bolj všeč in začela sem se zaljubljati vanj.
Naenkrat nisem bila več sama. Ob meni je bil še nekdo.
Na svoj rojstni dan me je povabil na večerjo. Moje srce je poskočilo in v trenutku je izbruhnil ocean občutkov sreče in topline, ki je napolnila vsako celico mojega telesa. Uživala sva. Oba. Želel se mi je posebej zahvaliti za darilo, zato je predlagal, da greva še na kratek sprehod. Bila je lepa poletna noč, na nebu je bilo polno svetlikajočih se zvezd, polna luna je osvetljevala temno nebo. Obstala sva. V roki sem držala darilo, pogledala sem ga v oči, na hitro zrecitirala voščilo in ga poljubila na obe lici. Ravno sem mu hotela izročiti darilo, ko se je zdrznil. Močno me je privil k sebi, njegove ustnice so poiskale moje, poljubil me je globoko, strastno in željno. Od vznemirjenja in sreče sem zaihtela, zaprla oči in se predala čudovitim, skoraj pozabljenim občutkom. Čas se je ustavil. Zame, zanj, za naju. Zgodilo se je. Rešila sva se blokad, ki so naju omejevale. V meni je ponovno prebudil žensko, čustva so privrela na dan, bila sem ljubljena in počutila sem se spet živo. Zaljubljenost in sreča sta bili močnejši od razuma; vame sta vstopili kot sunek vetra ali dih med stenami. Zaupala sem si. Bila sem povsem mirna. Globoko v sebi. V tistem trenutku sem bila samo srečna.
V naslednjih dneh sem zaman čakala na kakšno sporočilo ali klic. Tudi v soboto se ni pojavil na pokopališču. Začela sem se spraševati in ugibati, kaj se dogaja. »Sem naredila kaj narobe?« Odgovora nisem poznala. Mogoče pa se je ustrašil čustev, morda še ni pripravljen na zvezo ali pa mu nisem všeč?« mi je rojilo po glavi. Čez nekaj dni je poklical. Zagledala sem njegovo številko, se zdrznila, nato sem se oglasila. Govoril je s hripavim glasom, ker je bil vidno prehlajen. »Zbolel sem, nisem mogel klicati, ker sem zaradi prehlada ostal brez glasu« je hripavo razložil. Oddahnila sem si, vendar je vame začel počasi lesti občutek, da se je nekaj spremenilo, da je drugače. Razmišljala sem: »Pa ne ravno zdaj, ko mi je sreča prišla naproti, ker sem po tolikšnem času potrebovala spremembo v svojem življenju, zgodbo – kot zrcalo, tolažbo in kot pot do same sebe.« Nisem hotela zapreti tega poglavja življenja, hotela sem samo obrniti list in upati naprej.
Dnevi so tekli, od njega pa ni bilo nobenega glasu. Nisem si več upala pogledati naprej. Kako daleč je blizu! In kaj je tam? Neko jutro pa me je doseglo njegovo sporočilo: »Obžalujem, da ti nisem osebno povedal, ker sem se malce ustrašil, da bo najina zveza preveč resna in da gre prehitro, saj sam še nisem pripravljen na to. Si dobra prijateljica, vredna zaupanja in upam, da najino prijateljstvo ostane trdno še naprej,« je napisal. Po prejetem sporočilu sem se zaradi teže izrečenih besed morala za trenutek umiriti in zadihati, nato sem se zbrala in mu odgovorila: »Popolnoma te razumem, obenem pa se ti zahvaljujem, da si vstopil v moje življenje, mi odprl oči, da sem spregledala in spoznala, kaj je sreča, zato verjamem v najino prijateljstvo, ki ostaja trdno še naprej.«
Minilo je kar nekaj časa in prejela sem njegov klic. Za trenutek sem se ustrašila in srce mi je divje razbijalo, v glavi pa mi je rojilo polno vprašanj. Govoriti je začel počasi in poudarjeno: »Pogrešam tebe in najine pogovore. Vabim te na večerjo,« je proseče rekel. Izrečene besede so me ganile in osrečile. V meni je vriskalo. Za trenutek sem se morala ustaviti, nato pa sem povabilo sprejela z veseljem.
V življenju se vse razblini in skopni, sčasoma preneha in se umiri kot piš vetra v noči. Čar je v tem, da ne vemo, kdaj in kaj se bo zgodilo. Zato naj življenje ne bo roman, ki nam je bil podarjen, temveč roman, ki ga pišemo sami.
