November je enajsti in predzadnji mesec v koledarju. V tem mesecu praznujemo tudi pomembne praznike in se oziramo proti zaključku leta. Izvirno slovensko ime za november je listopad. Je namreč mesec, ko narava še z zadnjimi listi pokrije tla, leže k počitku in se pripravi na zimo. Ko drevesa odvržejo svoje listje, parki in gozdovi dobijo skoraj »golo« podobo, medtem ko se ljudje zavijejo v toplejša oblačila. November, kot prehodni mesec med jesenjo in zimo, prinaša krajše dni in daljše noči, postopno zniževanje temperatur ter značilno novembrsko vzdušje z meglo, dežjem, hladnim vremenom, snegom...
V povojnem obdobju je marsikje vladala revščina, kurjavo so si ljudje lahko privoščili le v omejenih količinah, življenje pa je bilo preprosto in skromno. Ker elektrifikacija podeželja še ni bila povsod urejena, so tisti brez elektrike večere preživljali ob krušnih pečeh in v soju sveč ter petrolejk. November je čas, ko so bila na kmetijah večina poljskih opravil že končana, pridelek spravljen, kleti in podstrešja pa so se spremenila v prave »male trgovinice«, polne domačih dobrot. Marsikje je bil 29. november čas za koline. Ne le zato, ker so se bližali prazniki, temveč tudi zato, ker je bilo vreme že dovolj hladno, da se je meso lahko shranilo, hkrati pa se je približeval adventni čas. Po končanih jesenskih opravilih so se po vaseh prirejale veselice z glasbo, plesom in raznimi igrami. Priložnost za druženje so nudili tudi cerkveni, vaški in državni prazniki.
Na podeželju so včasih rekli, da je november mesec, ko se narava umiri. 1. novembra pa se umiri tudi večina ljudi, ki obiščejo pokopališča, na grob položijo cvetje, prižgejo sveče in se v tišini spominjajo svojih bližnjih.V mestih pa je življenje potekalo drugače kot na podeželju. V turobnih jesenskih dneh so ljudje radi obiskovali kinematografe, opero, gledališče ali športna prizorišča, da so pobegnili iz sivine vsakdana. Glavni medij je bil radio, ki je prinašal novice, glasbo in radijske igre. Življenje je bilo skromno, a družabno.
Večje zabave so povezovali z državnimi prazniki, kot je bil 29. november, Dan republike. Ob praznovanju največjega jugoslovanskega praznika so na televiziji predvajali filme o partizanskem odporu, dokumentarce o zgodovini Jugoslavije ter kulturne oddaje in koncerte, ki so poudarjali enotnost narodov in slavili dosežke države. Mladi so se zabavali ob tvistu, rocku in drugih plesnih stilih, pogosto ob spremljavi kitare in petja. V večjih mestih so se odpirali prvi klubi in kavarne z zabavno glasbo in plesom. Veliko zabav se je odvijalo tudi po študentskih domovih – s kitaro, petjem in vinom pozno v noč.
Vsako leto 11. novembra Slovenci tradicionalno praznujemo martinovo, ki ga ljudsko izročilo pogosto imenuje tudi jesenski pust. Pri nas velja, da se na Martinov god mošt spremeni v vino. Vino in kostanj sta v jesenskem času zelo povezana, saj je takrat čas obiranja in uživanja gozdnih plodov, ki simbolizirajo bogastvo jesenske narave.
Še nekaj fotografij:
