Sprehajanje psa z vrvico in ovratnico – vendar brez psa. Sliši se noro. Pasja trenerka iz Bad Friedrichshalla v Nemčiji je prepričana o njegovih prednostih. Njeni tečaji Hobby Dogging so na spletu zbrali milijone ogledov. Čeprav Hobby Dogging sproža veliko zmajevanja z glavo, skepticizma in posmeha, ima ta nenavadna prostočasna dejavnost za ljubitelje živali tudi svoje prednosti. Brez davka na pse. Brez dragih veterinarskih računov. Brez kosmatih preprog. Brez lajanja, slinjenja in renčanja. In predvsem – brez pobiranja pasjih iztrebkov. Edinstven vidik tega bizarnega trenda je, da pes obstaja le v domišljiji.
Reakcije segajo od humorja do posmeha
Po Hobby Horsingu, pri katerem odrasli galopirajo čez ovire na lesenih konjih, je zdaj tu Hobby Dogging – šolanje psov brez psa. Sliši se kot šala iz laboratorija umetne inteligence, a videti je presenetljivo resnično – oziroma resnično osupljivo. V Bad Friedrichshallu blizu Heilbronna lahko zdaj sprehajate namišljene pse – pod strokovnim vodstvom. Reakcije segajo od humorja do posmeha.
Spletni komentarji to dobro odražajo. »Karkoli so že kadili – hočem enako,« piše eden od uporabnikov. Nekateri se odzivajo s humorjem: »Psu sem snel oprsnico, zdaj ga ne najdem,« drugi z nejevero in prezirom: »Svet postaja vse bolj nor.«
Pasja trenerka Barbara Gerlinger vsa posmehovanja zavrača. Je povsem resna – in za Hobby Dogging sama oblikuje vadbene proge: s stožci, ovirami in zdravo mero domišljije. »Hop! Hop! Hop!« vzklika 65-letnica, medtem ko njeni udeleženci skačejo čez majhne palice z ojačanimi povodci. »In pohvale!« spodbuja Gerlingerjeva. Udeleženci tapkajo po zraku ob nogah in sežejo v žepe po namišljene priboljške. »Odlično! Bravo!« Skoraj lahko slišite namišljeno sopenje.
Gerlingerjeva je trdne povodce izdelala sama. »Malo noro je,« prizna. »Ampak kaj pa ni noro? Živimo v norem svetu.« Ideja za Hobby Dogging se je rodila iz šaljive opazke v klubski hiši – bežna šala, kratek smeh. Toda misel ji ni dala miru. Njena filozofija je preprosta: težava ni nikoli pes, temveč oseba na drugem koncu povodca. Gre za mentalni trening, za koncentracijo – suhi tek pred pravim psom.
Dobra priprava za bodoče vodnike psov
Včasih se pasja trenerka pritožuje, da je udeleženci tečaja preprosto ne poslušajo. Z namišljenimi psi pa ni tako. Tisti, ki si psa le predstavljajo, so prisiljeni biti pozorni nase – na svojo držo, glas in telesno napetost. »Precej naporno je dvajset minut zbrano delati nekaj, česar v resnici ni,« pravi Gerlingerjeva. Po njenem mnenju je to tudi dobra priprava za bodoče vodnike psov – preden se na tečaj podajo prave šape.
Trenerka in njen sin sta na spletu objavila nekaj videoposnetkov – in ti so postali viralni. Eden od njih ima že skoraj pet milijonov ogledov. Njena zgodba se je razširila celo v ZDA in na Japonsko. »Vsi so malo zmešani,« se smeji vaditeljica, nato pa udeležencem razdeli povodce brez psov. »Imaš rotvajlerja? Potem uporabi večji oprsnik,« zakliče. Samo povodec in malo domišljije.
»Pridna punca, ti si moja srčica,« na posnetku ena od udeleženk hvali svojo namišljeno Chantal. Bokserka se je pravkar usedla poleg nje. »Ne govorim samo s povodcem. Neviden pes mora imeti ime,« razlaga 61-letnica iz okrožja Heilbronn. Chantal je bilo ime tudi njeni pokojni psički. Zanjo je vodenje praznega povodca in oprsnice čez progo popolnoma smiselno. Z namišljeno Chantal lahko vadi, preden na povodec pripne Mottchen – svojega pravega psa, ki potrpežljivo čaka nekaj metrov stran v prtljažniku avtomobila.
