Ob dokončanju gradnje je bila kranjska poznogotska župnijska cerkev svetega Kancijana in tovarišev mučencev sodobna in kakovostna stavba po vseh merilih za presojanje arhitekture iz sredine 15. stoletja v srednji Evropi. To je bilo med drugim obdobje, kot je v knjigi Sakralna gotska arhitektura na Slovenskem zapisal Samo Štefanac, vse večje ustvarjalne svobode umetnikov, pogosto pospremljene z zelo inovativnimi individualnimi rešitvami, ki so prinesle raznolikost oblik. Kar včasih pomeni soobstoj »zelo različnih arhitekturnih konceptov v neposredni geografski bližini«. Po drugi strani pa je, kot v monografiji še nadaljuje avtor, »oblikovanje prostorov, kot je ladja kranjske cerkve, tudi povsem v skladu s težnjami časa na pragu novega veka v širšem pogledu«. S tem meri na oblikovanje zračnih in manj demistificiranih sakralnih prostorov.
Za kranjsko župnijsko cerkev je proti koncu 15. stoletja kancler oglejskega patriarha Paolo Santonino, ki je na treh vizitacijskih potovanjih v letih od 1485 do 1487 spremljal škofa Petra Carlija in se tako na poti proti Koroški ustavil v Kranju, zapisal, da je »prelepa stavba, v kateri ne najdeš lesenega bruna, ampak je čez in čez visoko obokana«, kot je njegove besede v svoji knjigi navedel Samo Štefanac. Pri tem zgodovinskem podatku je zanimivo še to, da je bil cilj omenjenih vizitacij preverjanje pravnih norm in opravljanje inventure po cerkvah, a Santonino se je v svojih zapisih bolj kot cerkvam posvečal jedem, s katerimi so jim postregli na odpravah z verskim poslanstvom. V Kranju so denimo jedli postrvi in lipane, v spomin pa so se Santoniniju vtisnili bogati obedi pri gospodih na Koroškem, kjer so jih pogostili z veverico v zeliščni omaki. V popisovanjih potovanj je zapisal tudi, kakšno vreme je bilo, kje so spali, se brili in kakšne so bile cene.
Gradnja župnijske cerkve
Natančnih podatkov o začetku gradnje cerkve svetega Kancijana ni. Skoraj gotovo pa je, da gradnje niso začeli pred letom 1426, saj je imel tedanji kranjski župnik Koloman de Manswerd veliko dela s postavljanjem novega župnišča.
Na mestu sedanje cerkve je pred tem stalo že več svetišč. Prvi materialni dokazi o obstoju sakralnega objekta segajo v 6. stoletje, v 9. stoletju pa je na mestu prve cerkve nastala že druga, vendar njena oblika in velikost nista znani. Zatem je stara predromanska cerkev ostala nespremenjena do 15. stoletja.
Kmalu po tem, ko so v 15. stoletju za kranjsko cerkev zgradili kor, se je začela še gradnja njenega zvonika in ladje, tretja faza gradnje po letu 1452 pa je zajemala obokanje pritličja pevskega kora in zvonika ter zatem še celotne ladje. V ladji pa so oboki, ki jih je izdelal tako imenovani mojster kranjskega ladijskega oboka, zasnovani tako, da rebra tvorijo vzorec osemkrakih zvezd.
Znan je tudi podatek, da so za gradnjo cerkve leta 1452 zbirali sredstva. Kar se po zapisu Sama Štefanca nedvomno nanaša na obokanje. Pri čemer je umetnostni zgodovinar opozoril na še eno pomembno povezavo: »Analiza zasnove zahodnega sklopa kranjske cerkve in nekaterih arhitekturnih rešitev nas prepriča, da je bila štajerska arhitektura, konkretno cerkev na Ptujski Gori, eno od pomembnih izhodišč, na kar je opozorila šele novejša literatura. Gre seveda za zvonik, vrinjen v zahodni del ladje, torej rešitev, ki je bila uporabljena na Ptujski Gori kot nadaljevanje tradicije štajerskih romarskih cerkva 14. stoletja.« In ker ni drugih primerov, kot je še navedel strokovnjak, je mogoče zaključiti, da je bila ptujskogorska rešitev vzor za kranjsko cerkev. Kar priča o pomembni povezavi med sakralnima stavbama in prenosu arhitekturnih idej na naših tleh. Pri čemer je znan tudi vpliv kranjske cerkve na druga svetišča, in sicer, da so v tretji četrtini 15. stoletja po gorenjskih mestih in tudi drugod po Kranjskem po vzoru kranjske cerkve začele množično nastajati nove mestne župnijske cerkve z zvezdasto obokano dvoransko ladjo.
Bogata oltarna oprema
Oltarna oprema je v svetem Kancijanu morala biti svoj čas zelo bogata, saj denimo vizitacijski zapisniki iz 17. stoletja naštevajo kar dvanajst oltarjev, čeprav so jih nekaj v tistem času že odstranili in tako jih naslednje vizitacije naštevajo sedem. Najbolj znan je glavni krilni oltar, tako imenovani kranjski oltar, ki je nastal okoli leta 1500 in je cerkev krasil do leta 1790. V 18. stoletju se je sprememba zgodila pri prezbiteriju, ki so mu prizidali zakristijo, zvonik pa je dobil novo streho.
V 19. stoletju so nato sledile tri prenove. Prva je prinesla gradnjo osmerokotnega stolpa na zvoniku in Križeve kapele. Pri čemer je bila najobsežnejša tretja prenova, ki se je začela leta 1875 in je zajemala nadzidavo zakristije in Križeve kapele ter premestitev gotskih stranskih portalov na pročelje cerkve.
Spremembe pa je cerkev skozi čas doživljala tudi v notranjščini. Iz časa njenega nastanka so ohranjeni klesani okrasi, med njimi kamniti relief Molitev na Oljski gori v luneti vhodnega portala in nagrobnik župnika Kolomana. Izstopa tudi gotska poslikava na ladijskem oboku, ki je delo nasledstva žirovniškega mojstra, kot tudi cerkvena oprema iz 19. in 20. stoletja, ki je delo različnih vidnih ustvarjalcev. Kranjska cerkev je leta 1790 dobila oltarno menzo, ki jo je izdelal Francesco Robba s sodelavci za ljubljanski frančiškanski samostan, medtem ko je načrte za tedaj novi glavni oltar v 30. letih 20. stoletja naredil arhitekt Ivan Vurnik, kipi pa so delo kiparja Franceta Goršeta. Vurnik se je prav tako podpisal pod zasnovo Marijinega oltarja, stranska pa je ustvaril ljubljanski kamnosek Feliks Toman. Del okrasja sta tudi stenski sliki kranjskega slikarja Matije Bradaška iz 19. stoletja. Za kranjsko cerkev pa je ustvarjal prav tako Stane Kregar, ki je naredil stensko poslikavo Krst v Jordanu in vitraže v kapeli ter cerkvi.
Kranjsko župnijsko cerkev, ki je s cerkveno dvorano pomembna že kot stavbni tip, saj je bila vzor za številne župnijske in druge cerkve po slovenskih deželah, so leta 2021 razglasili za kulturni spomenik državnega pomena.
