Nedavna kanadska raziskava je prinesla zanimiv vpogled v to, kako moški danes oblikujejo svoje intimne odnose in odnose na splošno. Kanadski znanstveniki z Univerze v Britanski Kolumbiji so namreč v seriji poglobljenih intervjujev z 92 heteroseksualnimi moškimi, starimi od 19 do 43 let, identificirali tri osnovne tipe oziroma modele moškosti, ki zaznamujejo njihovo dojemanje partnerske zveze. Ne glede na kulturno ozadje so se pokazali jasni vzorci – neotradicionalni, egalitarni in progresivni. Raziskava namiguje, da ženske pri izbiri partnerja dejansko izbirajo med temi tremi kategorijami.
Neotradicionalisti
Za takšne moške so tradicionalne vloge med spoloma še vedno temelj odnosa. Moški se vidi kot zaščitnik in glavni zaslužkar, ob tem pa od ženske pričakuje, da se v večji meri posveti gospodinjstvu in negi družine. Tak morda ne zahteva brezpogojne podrejenosti, toda struktura je jasna: on je tisti, ki določa smer, ženska je v ozadju, kot nekakšen steber doma. Eden od intervjuvancev je to opisal takole: »Večino gospodinjskih opravil opravi ona, medtem ko jaz poskrbim za tipične ‘moške’ zadolžitve, na primer pranje avtomobila ali pleskanje stanovanja. Prav tako občasno opravljam nakupe.« Po njegovem mnenju je vloga moškega kot »glave družine« upravičena, saj naj bi prav on poskrbel, da je odnos »uravnotežen«.
Egalitarci
Drugi model so moški, ki enakopravnost v odnosu jemljejo zelo resno. Verjamejo v pošteno porazdelitev gospodinjskih in drugih dolžnosti, a so zaradi tega pogosto vpleteni v dolgotrajna usklajevanja in sklepanje kompromisov. Eden izmed egalitarnih moških je priznal: »S partnerico sva imela konflikte, ker je kuhala pogosteje kot jaz. Da sva situacijo razrešila, sva uvedla strožji urnik: če ona tri dni kuha, bom enako storil jaz. Z vnaprej pripravljenim načrtom sva dosegla uravnoteženo delitev.« V egalitarnem modelu se zdi, da je pravičnost zapisana skoraj kot v excelovi tabeli – vse je stvar natančne razdelitve nalog.
Progresivci
Tretja skupina so progresivni moški, ki so pripravljeni na intelektualni in čustveni napor, da bi razgradili tradicionalne vzorce in odnos vzpostavili kot prostor enakosti in medsebojnega razumevanja. Za razliko od egalitarcev jim ni dovolj le matematično natančna delitev dela, temveč se sprašujejo, kako vzpostaviti globlje spoštovanje in bližino. Kot je pojasnil eden izmed njih: »Enakopravnost terja delo: samorefleksijo, razmislek o družbi, o svojih željah in željah partnerja, pa tudi sprejemanje ranljivosti. To pomeni neprestano poglabljanje v lastno čustveno dojemanje ter skrb, da oba partnerja v odnosu občutita varnost in cenjenost.«
***
Ta raziskava je del širšega projekta o zdravju moških, ki preučuje povezavo med različnimi tipi moškosti, partnerskimi odnosi in duševnim blagostanjem. Kot pojasnjujejo avtorji, so ti trije modeli povezani z različnimi izzivi. Progresivni moški, ki se zavestno trudijo za enakost spolov, običajno dosežejo boljše psihično zdravje, saj temelje odnosa gradijo na spoštovanju in dialogu. Egalitarci so v teoriji prepričani v enakopravno partnerstvo, vendar se v praksi zatakne pri natančni izvedbi – ni namreč vedno enostavno doseči popolne 50:50 razdelitve opravil, ne da bi se pri tem pojavili nesporazumi. Neotradicionalisti se po eni strani opirajo na jasne, tradicionalne vloge, kar včasih prinaša občutek stabilnosti, vendar lahko po drugi strani hitro vodi v nezadovoljstvo, še posebej, če ženska – kar za sodobne ženske zagotovo velja – ne želi več igrati dodeljene vloge in si želi večje svobode in prispevka v odločanju.
Živimo v času hitrih družbenih sprememb, kjer se spolne vloge in partnerstva nenehno redefinirajo. Kljub temu, da se o enakopravnosti in novem pojmovanju moškosti veliko razpravlja, je znanstveno znanje o dejanskem udejanjanju teh sprememb v zasebnem življenju še vedno omejeno. Namen tovrstnih raziskav je zato prispevati k boljšemu razumevanju teh procesov in nuditi smernice za bolj zdrave, pravične in stabilne partnerske odnose.
