Istra, največji hrvaški polotok, ni samo obala. Zaradi bližine je njena notranjost zanimiva tudi za enodnevni izlet ob koncu tedna. Spomladanske temperature, kakršne smo imeli minuli teden, so idealne za odkrivanje zanimivih tematskih poti.
Pijana proga pod Učko
Ena manj znanih atrakcij, ki pa zaradi svoje fotogeničnosti postaja vse bolj obiskana, je tako imenovana pijana železnica v Istri. Leži v vzhodnem delu Istre, nedaleč od naselja Kožljak v smeri Šušnjevice. Kot zanimivost omenimo, da je vas dvojezična – če boste ogovorili domačina, vam bo ta odgovoril v istrsko-romunskem narečju. Najbolj zanimiv del železnice se vije ravno ob vznožju Učke, to je v bližini naselja Kožljak. Parkirate lahko v Zagradu, pri cerkvi svetega križa, kjer si lahko od blizu ogledate tudi grad Kožljan. Prvič se ga omenja leta 1102, zgrajen pa je bil na mestu prazgodovinskega histrskega gradišča. Od cerkve je približno 15 minut hoje do pijanega dela nekdanje železniške proge. Gre za odsek med Lupoglavom in Štalijami, ki je neraven, ovinkast, in ker ni več v uporabi, je vir številnih zabavnih fotografij na družbenih omrežjih.
Progo so gradili od leta 1948 do 1951, ideja pa je bila omogočiti lažji transport premoga iz istrskih rudnikov do reškega pristanišča. V zlati dobi istrskega rudarstva, v poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja, je po železnici vsak dan vozilo tudi do sto vagonov premoga. Z zaprtjem istrskih premogovnikov se je promet zmanjšal, zadnji vlak je po teh tirih peljal leta 1999. Železnica je šla v pozabo, ni bila vzdrževana, močno deževje pa je sprožilo zemeljske plazove. Tako se je zrušil del železnice, tirnice so ostale pritrjene na lesene pragove, a so se skrivile in na nekaterih delih dobesedno visijo v zraku. Prav zaradi takšnega videza se jih je prijelo imel pijana železnica.
Pot je dobro označena. Če vas bo pri zadnji hiši v vasi prišla pozdravit prijazna ameriška stafordska terierka, nikar ne zadržujte sape. Oxy je prijazna psička, ki se je nekako odločila, da postane lokalna vodnica. Prijazno vas bo pospremila zadnjih 250 metrov poti skozi gozd do proge in se nato z vami tudi vrnila.
Spokojnost najmanjšega kraja na svetu
Da se ne bi vračali po isti poti in ker za ogled proge nismo potrebovali več kot pol ure, smo pot nadaljevali proti Buzetu. Zaradi spomladanskega časa in predvidevanja, da v Humu, ki se ponaša s titulo najmanjšega kraja na svetu, ne bo gneče, smo zavili s poti. Čeprav se mesto šele prebuja, smo si privoščili kavo s pogledom na vasi po okoliških vzpetinah. Med pogovorom s starejšo domačinko, ki je sončno dopoldne izkoristila za sejanje cvetja v lonce, smo izvedeli legendo, ki pravi, da so v Istri živeli velikani, ki so v dolini reke Mirne zgradili številna mesta. Glavni velikan je bil Dragonja, imenovali so ga tudi velikan Orač, ker je zaoral brazdo od Čičarije proti morju. Po tisti brazdi je začela teči voda in Dragonja jo je poimenoval Mirna. Pridni velikani so zgradili vrsto mest, Motovun, Vrh, Sovinjak, Oprtalj, Završje, Roč in Grožnjan. Ko so končali, jim je ostalo še nekaj kamnov in z njimi so zgradili Hum – najmanjše mesto na svetu. Legenda pravi, da so bili tako veliki, da so delali vsak na svojem hribu in si orodje podajali.
Spomladanski sprehod po tlakovanih ulicah Huma v času, ko ni glavne turistične sezone, ponudi vpogled v življenje nekaj deset prebivalcev. Kar nekaj pohodnikov smo srečali, ki so v Roču stopili na Alejo glagoljašev in prehodili sedem kilometrov dolgo pot do Huma. Če boste imeli čas oktobra, potem vabljeni že zdaj, da Hum obiščete v času Festivala žganja, kjer se znani pridelovalci iz vse Istre potegujejo za naziv najboljšega. Domače in tuje turiste še posebej navdušuje župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je bila v sedanji obliki zgrajena leta 1802.
V iskanju sedmih slapov in turkiznih tolmunov
Ker je bil dan še dolg, smo izrabili sončno vreme in družbo štirinožnega spremljevalca ter se odpravili na prvi del Steze sedmih slapov. Izhodišče poti je v Buzetu, ne boste zgrešili, če boste avtomobil pustili bodisi pri lokalni pivovarni bodisi pri stavbi Istrskega vodovoda. Strah, da se boste lovili pri orientaciji, je odveč – enostavno sledite že parkiranim avtomobilom. Pot je krožna in je dolga 19 kilometrov. Nič ni narobe, če se odločite in prehodite le del poti. Kot pove že ime, boste na poti iskali sedem slapov, v spomladanskem času so polni tudi tolmuni. Prvi štirje slapovi so v soteski Dragonje, zadnji trije na reki Mirni. Prvi del poti je lepo speljan in poteka po urejeni poti. Manjši vzpon vas bo pričakal le pri plezalnih stenah, ki so bile minuli teden polne. Za obhod cele poti si vsekakor vzemite vsaj pet ur časa.
Nagrajeni z odličnim kosilom in lokalno bisko
Mi si tega časa že zaradi lakote nismo vzeli. Zato smo se po dobri uri hoje obrnili in se odpravili v Roč, manjši kraj, deset kilometrov oddaljen od Buzeta. Vas, v katero se zapeljete skozi kamnita vrata, nas je popeljala v srednji vek, ko so mesto spremenili v utrjen grad, obdan z obzidjem z obrambnimi stolpi ter velikimi in malimi vrati. V 15. in 16. stoletju je bil Roč središče hrvaške pismenosti, založništva in tiskarstva, ki je temeljilo na najstarejši slovanski pisavi, glagolici. Zato tudi Ročko konobo nad vrati krasi ime, zapisano v glagolici. Prav edina konoba v vasi je bila naš končni in zasluženi cilj. Odlični postrežbi z lokalnimi dobrotami je piko na i dalo (sadno) žganje biska, ki so nam ga ponudili tudi že v Humu. Žal lokalna Biskoteka ob konobi še ni odprla vrat, kar je zagotovo poleg domače hrane še en razlog, da se na grič s 355 metri nadmorske višine kmalu vrnemo.
