Ko je gospodar gradu v Villars-les-Dombesu v 13. stoletju vstopil v otroško sobo, je zagledal prevrnjeno zibelko in svojega hrta Guineforta s krvavim gobcem. V prepričanju, da je pes raztrgal njegovega sina, je v besu potegnil meč in psa ubil. Šele nato je zaslišal otroški jok. Pod zibelko je našel nepoškodovanega dojenčka, ob njem pa mrtvega gada. Guinefort je otroka rešil.
Gospodar je psa pokopal, na podlagi njegove zgodbe pa je kmalu zrasel neuradni kult. Lokalni prebivalci so romali h grobu »svetega Guineforta« in tja prinašali bolne otroke, prepričani o njegovi čudežni moči. Ta bizarna, vendar zgodovinsko izpričana zgodba, ki jo je cerkev kasneje skušala zatreti kot praznoverje, osvetljuje globoko protisloven in kompleksen odnos, ki so ga imeli naši srednjeveški predniki do psov.
Specifične naloge
V nasprotju z današnjim primarnim dojemanjem psa kot družabnika je imela velika večina psov v srednjem veku specifično nalogo. Niso bili družinski člani v modernem smislu, ampak so bili delovna sila.
Angleški učenjak 16. stoletja John Caius je v svojem delu De Canibus opisal jasno hierarhijo pasjega sveta, ki je v veliki meri odražala človeško družbeno strukturo. Na samem vrhu so bili visoko specializirani lovski psi. Hrti, cenjeni zaradi neverjetne hitrosti, in krvosledci, ki so s svojim močnim vohom preiskovali dolge poti in vijugaste steze, so bili ponos aristokracije.
Na dnu lestvice so bili mešanci. Toda tudi ti so morali služiti svojemu namenu. Nekateri so delovali kot ulični zabavljači, spet drugi pa so v grajskih kuhinjah garali kot »psi za raženj« – tekli so v kolesu, podobnem hrčkovemu, in tako poganjali mehanizem za vrtenje mesa nad ognjem.
Prelomnica v odnosu se je zgodila, ko lov ni bil več zgolj nuja za preživetje, temveč je postal ekskluzivna prostočasna dejavnost plemstva. Vzporedno s tem so psi vstopili v bivalne prostore, sprva predvsem kot spremljevalci plemiških žensk. V obeh primerih – bodisi kot vrhunski lovec ali kot domači spremljevalec – je pes postal viden statusni simbol.
Caius je nežne, urejene in ljubke sobne pse v svoji klasifikaciji uvrstil pod lovske pse, toda visoko nad delovne mešance, prav zaradi njihove povezanosti z elito. Njegovo vodilo je bilo jasno: manjši ko so, večji užitek prinašajo.
Tudi pri duhovnikih
Čeprav je cerkev uradno vihala nos nad posedovanjem hišnih ljubljenčkov kot obliko posvetne razvajenosti, so bili duhovniki sami pogosto lastniki psov. Podobno kot pri ženskah so bili to večinoma manjši psi, prilagojeni življenju v zaprtih prostorih.
Vendar niso vsi delili te naklonjenosti. V mestih, kjer so se psi pogosto potepali, so oblasti v njih videle predvsem nevarnost. Mestne uprave so strogo regulirale posedovanje čuvajev in omejevale nasilne ljudske zabave, kot so bili boji psov z biki ali medvedi. Tudi Sveto pismo je do psov pogosto zaničljivo. V Knjigi pregovorov (26:11) je pes prispodoba za grešnika. Takole pravi: »Kakor se pes vrača k svojemu izbljuvku, tako norec ponavlja svojo bedarijo.«
Toda hkrati je srednjeveška miselnost psa idealizirala kot utelešenje zvestobe. V Zlati legendi Jakoba iz Varazza, izjemno popularni zbirki življenjepisov svetnikov iz 13. stoletja, najdemo zgodbo o svetem Roku. Ko je ta zbolel za kugo in se umaknil v samoto, mu je pes prinašal kruh in mu lizal rane, dokler ni ozdravel. Pes je zato postal eden od ključnih atributov, po katerih prepoznamo tega svetnika.
Ta povezava med psi in zvestobo se je neposredno prenesla v umetnost, zlasti v kontekst poroke in smrti. Na nagrobnih spomenikih je podoba psa ob nogah pokojne žene simbolizirala njeno zakonsko zvestobo. Pri cerkvenih dostojanstvenikih pa je imel pes lahko drugačen pomen. Na grobnici canterburyjskega nadškofa Williama Courtenayja (umrl leta 1396) leži ob njegovih nogah eleganten dolgouh pes z ovratnico z zvončki. Zgodovinarji menijo, da tukaj verjetno ne gre za nadškofovega osebnega ljubljenčka, temveč za simbol vere – fides.
Draga oprema
Podobno kot današnji lastniki so premožni srednjeveški Evropejci svoje pse razvajali z drago opremo. Ohranile so se podobe in zapisi o okrašenih ovratnicah, vrvicah, mehkih blazinah in celo plaščkih. To ni bila samo skrb za žival, temveč del aristokratske kulture, ki ji pravijo vivre noblement (plemenito življenje) – javno razkazovanje bogastva in statusa skozi potrošnjo luksuznih dobrin.
Ta percepcija je hitro postala tudi spolno zaznamovana. Medtem ko so moški posedovali aktivne, delovne pse za zaščito in lov, so ženske dajale prednost manjšim psom, ki so jih lahko pestovale. Zato so slikarji, kot je Hans Memling (okoli leta 1485), majhnega psa pogosto uporabili kot alegorijo za žensko nedejavnost, lahkomiselnost ali celo nečimrnost.
Srednjeveški pes je bil ogledalo družbe: hierarhično razvrščen, funkcionalen, spolno stereotipiziran in ujet med idealizacijo kreposti in realnostjo preživetja. Naš današnji, včasih obsesivni odnos do psov, poln dragih dodatkov in antropomorfizacije, torej ni moderni izum, temveč ima globoke in protislovne korenine v stoletjih, ki so davno minila.
