Hleviška planina (908 m) stoji med dolinama reke Idrijce na jugu in Nikove na severu. Na zahodu prehaja v Vojkarsko planoto, proti vzhodu pa se spušča proti Idriji. Na njeni prisojni strani so raztreseni samotni razloženi zaselki Čekovnik, Hleviše in Osojni vrh. Na severovzhodnem pobočju so postavili Kočo na Hleviški planini (818 m), ki sodi med zelo priljubljene. Vrh Hleviške planine je razpotegnjen in iz njega lahko vidimo na jugu Javornik, Nanos in Snežnik; na zahodu pa Trnovski gozd z Velikim in Malim Golakom.
Za izhodišče za Hleviško planino je najbolje vzeti Idrijo, do katere se pripeljemo iz Logatca prek Godoviča. Parkiramo lahko ob glavni avtobusni postaji. Peš se usmerimo skozi središče mesta oziroma v smeri Čekovinka in Vojskega. Malce višje opazimo oznake za Hleviško planino, mi gremo proti Vojskemu, toda samo 60 metrov, nato pa zavijemo levo na strmo cesto, ki se čez čas spremeni v kolovoz.
Cesto dosežemo pri majhni kapelici, ob kateri je razpotje več poti. Naša pot vodi desno, do naslednjega razpotja, kjer zavijemo levo v hrib z oznakami lovska pot. Skrbno sledimo oznakam, ki vodijo nekoliko višje mimo klopce in na greben. Čez čas pridemo do makadamske ceste, ki je zaprta za javni promet. Kočo na Hleviški planini dosežemo v dobrih petih minutah, od tam gremo v gozd in pot se začne dokaj strmo vzpenjati. Do vrha ni več daleč, od koče kakih dvajset minut.
Idrija – najstarejše rudarsko mesto pri nas
Morda ni slabo, če se pred izletom ali po njem ustavite v Idriji. To je najstarejše rudarsko mesto v Sloveniji, ki se ponaša s pestro zgodovino. Leži v severozahodnem delu Slovenije, na stičišču predalpskega in dinarskega sveta. Zaradi precejšnje razgibanosti terena je bilo to območje dolgo redko poseljeno. Z odkritjem živega srebra leta 1490 se je kraj začel hitreje razvijati.
Zaradi velikega povpraševanja po tej kovini je bil rudnik zanimiv za Benečane in Korošce. Bil je v avstrijskih in italijanskih rokah, po drugi svetovni vojni pa je pripadal Jugoslaviji. Med znane rudniške predstojnike, ki so običajno živeli na gradu Gewerkenegg, kjer je bila uprava rudnika, spada Franc Anton Stenberg. Stavba je iz leta 1527 in so jo predelali v baročnem slogu v letih 1730–1738. Danes je v gradu Mestni muzej Idrije. V mestu stojita tudi cerkev sv. Trojice, v kateri sta zlata oltarja iz leta 1668, in najstarejša gledališka hiša na Slovenskem iz leta 1769.
Divje jezero na poti iz Idrije v času hudih nalivov podivja in voda kar drvi v najkrajšo slovensko reko Jezernico, ta pa v Idrijco. Leta 1967 so jezero razglasili za naravno znamenitost, šele leta 1993 pa njegovo širše območje za Krajinski park Zgornja Idrijca.
Izjemna naravoslovna posebnost
Skupna površina parka je 4230 hektarjev, večji del je v Idrijsko-Cerkljanskem hribovju, manjši obsega jugovzhodni rob Trnovskega gozda. Divje jezero je tudi prvi slovenski muzej v naravi že od leta 1972. Namenjen je praktično vsem, izletnikom, turistom šolarjem … Kot izjemna naravoslovna posebnost je jezero poznano že dve stoletji in poleg domačih privablja tudi različne tuje znanstvenike.
Na drugi strani reke Idrijce pelje feldban (poljska železnica), ki je služil za oskrbo rudarskega mesta. Strm spust v dolino Idrijce so premagali z vzpenjačo pri Divjem jezeru. Za prevoz lesa iz osrčja gozdov do klavž so tudi v teh krajih uporabljali Idrijski lauf. Proga gozdne železnice je bila prvotno izdelana iz lesenih tramov, pozneje so lesene tirnice obložili s pločevino. S pomočjo vozičkov so iz najbolj odročnih gozdnih predelov do plovne vode prevažali predvsem hlodovino in jamski les.
Klavže so bile prav tako namenjene za transport lesa po vodi in sodijo med pomembne tehniške spomenike v Sloveniji. Visoke rečne pregrade so zgradili na reki Idrijci, Belci in Zali. Sprva so bile lesene, nato pa kamnite.
