Portugalska je dežela svetlobe, morja in neustavljive topline njenih prebivalcev. Potovanje od Lizbone do Porta razkriva najlepše, kar ta atlantska država premore – od veličastne prestolnice in mistične Sintre do univerzitetne Coimbre, obmorskega Aveira in končno živahnega Porta. Vsako mesto na tej poti ima svoj značaj, svoj vonj in svoj ritem. Skupaj pa tvorijo izjemno popotno zgodbo, ki jo je najbolje doživeti počasi, z odprtimi očmi in srcem.
Za mnoge najlepše mesto Evrope
Lizbona je prva postaja, a hkrati svet zase. Na sedmih gričih se razprostira mesto, kjer se zgodovina in sodobnost prepletata v vsakem pogledu – v ozkih tlakovanih ulicah Alfame, na starih tramvajih, ki ropotajo po hribih, v melodiji fada, ki se pozno v noč razlega iz majhnih tavern. Najlepši uvod v mesto je vožnja s tramvajem številka 28, ki vijuga med hišami pastelnih barv in ponuja razglede, ob katerih si človek zaželi, da bi se čas ustavil. Ko se utrudite od hoje po strminah, se je vredno ustaviti ob reki Tejo, kjer mesto diha v ritmu valov. Z obale se razprostira pogled na most, ki z rahlo meglico v ozadju spominja na San Francisco. Ob sončnem zahodu se Lizbona obarva v zlato, njene strehe in fasade zasijejo v topli svetlobi, in jasno je, zakaj jo mnogi štejejo za eno najlepših mest Evrope.
Ne gre zapustiti Lizbone, ne da bi okusili pasteis de nata – majhne kremne pite, ki je simbol portugalske sladkosnednosti. Nastala je v 18. stoletju v samostanu Jerónimos v mestni četrti Belém, kjer jih še danes po skrivnem receptu pečejo v znameniti slaščičarni Pastéis de Belém. Hrustljavo listnato testo, mehka jajčna krema in karamelizirana skorjica ustvarijo popolno ravnovesje okusov – to je slaščica, ki združuje zgodovino, tradicijo in preprostost portugalske duše.
Sintra in mavrska trdnjava
Le pol ure vožnje iz Lizbone se razkrije pravljična Sintra – mesto, ki bi ga lahko naslikal kak romantik iz 19. stoletja. Na gozdnatih gričih se dvigajo barvite palače, vrtovi in skrivnostne utrdbe. Najbolj znana je palača Pena, razkošna rezidenca, katere stolpi, kupole in oboki v rdeči, rumeni in modri barvi ustvarjajo skoraj nadrealistično podobo. Nedaleč stran stoji mavrska trdnjava, katere kamniti zidovi se vijejo po vrhovih hribov in ponujajo razgled, ki seže vse do oceana. Še globlje v notranjost Sintrinega gozda leži Quinta da Regaleira – posestvo, polno simbolike, skrivnih prehodov in mističnih vodnjakov, kjer naj bi nekoč potekali skrivni obredi. Sintra je kraj, kjer se človek zlahka izgubi – ne le na ozkih poteh, temveč tudi v občutku, da je za trenutek prestopil prag resničnosti.
Srce portugalskega znanja
Ko se cesta z gričev znova spusti proti obali, popotnik prispe v Coimbro – staro univerzitetno mesto, ki leži ob reki Mondego. Coimbra je srce portugalskega znanja in duha. Njeno univerzo, eno najstarejših v Evropi, krasi veličastna knjižnica Joanina, v kateri so shranjeni dragocene knjige in rokopisi, stene pa so oblečene v pozlačen les in naslikane motive, ki odražajo moč znanja. Mesto diha s študenti, ki napolnjujejo ulice, kavarne in trge, a v poletnih mesecih, ko se vrvež umiri, Coimbra razkrije svoj tih, melodičen utrip. Sprehod po strmih ulicah med starimi hišami, kjer se iz daljave sliši glasba fada, je eno tistih doživetij, ki ostanejo dolgo v spominu.
Aveiro in črtaste hiške
Pot nadalje pelje proti obali, v Aveiro – mesto, ki mu mnogi pravijo portugalske Benetke. Ria de Aveiro s svojimi kanali deli mesto na otočke, po katerih plujejo pisano okrašeni čolni moliceiro. A tisto, kar najbolj očara, se skriva nekaj kilometrov stran – Costa Nova, obmorsko letovišče s pisanimi hišami v rdečih, modrih in rumenih črtah, ki so nekoč služile ribičem za shranjevanje mrež in danes krasijo razglednice. Sprehod ob obali, vonj po soli in ribah ter dolge peščene plaže ustvarijo popolno ravnovesje med nostalgijo in sodobnim poletnim utripom.
Na poti proti Portu se velja ustaviti še v Fatimi, eni najpomembnejših romarskih točk Evrope. Tu, v mestu miru in molitve, se je leta 1917 trem pastirčkom prikazala Marija. Danes stoji na mestu prikazanja veličastno svetišče, kamor vsako leto romajo milijoni vernikov. Med tihimi koraki po trgu, ki ga obdajata bazilika Gospe Fatimske in bazilika Najsvetejše Trojice, se človeka dotakne globoka spokojnost, ki presega religijo – občutek, da si del nečesa večjega.
Ko se končno približate Portu, se pokrajina spremeni – valoviti vinogradi ob reki Douro razkrivajo drugo plat Portugalske, tisto vinsko, mehkejšo in melanholično. Porto vas sprejme s toplino in rahlo raztresenostjo, kot bi vas že dolgo čakal. Staro mestno jedro Ribeira, z ozkimi ulicami, barvnimi fasadami in vonjem po portovcu, je živahno, pristno in nekoliko hrapavo – prav takšno, kot bi si želeli, da bi bilo zadnje poglavje potovanja.
