Po drugi svetovni vojni so se začeli oblikovati temelji slovenske narodnozabavne glasbe. Vaški domovi, gostilne in gasilske veselice so postajali središča družabnega življenja, kjer so se ljudje zbirali, plesali, peli in za nekaj ur pozabili na vsakdanje skrbi. Povpraševanje po glasbi in zabavi je bilo veliko, glasbenih izvajalcev pa ni bilo dovolj, zato so bili dobri godci in ansambli toliko bolj cenjeni. To je bil čas, ko so se rojevale nove in nove zasedbe, vsaka s svojim izrazom. Med njimi so posebno mesto zavzeli Viški fantje, katerih zgodba se je začela na Viču, takrat še obrobnem delu Ljubljane.
Mojstri za veselice
Prvič so javno nastopili na vaški veselici leta 1956, leto kasneje pa so zmagali v radijski oddaji Pokaži, kaj znaš, kar jim je prineslo številne nastope po vsej Sloveniji. Pogosto so igrali tudi večkrat na dan, nastopali pa so v gorenjskih narodnih nošah, s čimer so poudarjali svojo povezanost s tradicijo. Viški fantje so s prekinitvami in v različnih zasedbah delovali med letoma 1956 in 1976. Ime ansambla so izbrali po domačem kraju in s tem poudarili svojo pripadnost in povezanost z okoljem.
O glasbeni zasedbi z Viča je pisatelj Ivan Sivec v svoji knjigi, ki nosi naslov Vsi najboljši muzikanti, zapisal takole: »Osrednja osebnost skupine je bil Marjan Nečemer – harmonikar, skladatelj, aranžer in vodja, ki je s svojo ustvarjalnostjo odločilno zaznamoval njihov glasbeni izraz. Rodil se je 1. decembra 1941 v delavski družini in že v mladosti pokazal izjemen posluh za glasbo. Prve korake na harmoniki ga je naučila mama, kasneje pa je svoje znanje izpopolnjeval v glasbeni šoli.« Nečemru so navdih predstavljali takratni priljubljeni izvajalci, med njimi Avgust Stanko, Vaški kvintet in Avseniki. Že pri petnajstih letih je začel ustvarjati lastne skladbe, v katerih je združeval občutek za melodijo in čustveno doživljanje. Napisal jih je okoli petdeset, med njimi prevladujejo lirični valčki, prežeti s toplino in občutkom.« Prvo zasedbo Viških fantov so poleg Nečemra sestavljali trobentar Tone Grčar, klarinetist Rado Demšar, kitarist Janko Oražem in bobnar Silvo Peklaj. Vsi so izhajali iz istega okolja, kar je ansamblu dajalo posebno povezanost, domačnost in uigranost. Spomladi 1957 sta odšla k vojakom kitarist in bobnar, nadomestila pa sta ju Bogo Šefic in Janez Sotlar. Čeprav ljudska modrost pravi, da velja rek »kolikor denarja, toliko muzike«, je nekdanji, zdaj že pokojni novinar Dnevnika in Nedeljskega dnevnika ter kitarist Bogomir Šefic imel na to povsem drugačen pogled. Kot idejni oče dolgoletne prireditve Podoknica Nedeljskega in član Viških fantov je verjel, da je godčevstvo nekoč izražalo pristno veselje, druženje in užitek. Glasbeniki so bili zanesenjaki, ki jih je vodila ljubezen do glasbe, ne zaslužek, kar se je odražalo tudi v njihovih skladbah in nastopih. Šefic nam je pogosto pripovedoval zgodbe o igranju na veselicah, ki so trajale do jutranjih ur, ko je glasba povezovala ljudi. Kot novinar je pozneje spremljal in v Nedeljskem dnevniku predstavljal številne izvajalce narodnozabavne glasbe, ob tem pa poudarjal, da so se zasedbe pogosto menjavale zaradi odhodov k vojakom, študijskih, službenih ali družinskih obveznosti članov.
Specifični zvok Viških fantov
Kljub večkratnim spremembam v zasedbi so Viški fantje ohranili svojo identiteto in prepoznavni zvok. Njihova glasba je postajala vse bolj prepoznavna, občinstvo pa jih je sprejemalo z navdušenjem. Ansambel je nastopil tako na prvem kot na tretjem ptujskem festivalu, kar dokazuje, da je bil takrat pomemben del glasbenega dogajanja. Leta 1970 so izdali prvo veliko ploščo Pomlad v Ljubljani, ob tem pa še malo ploščo V stenah Triglava, s čimer so dodatno utrdili svoj položaj na glasbeni sceni. Besedila so pisali različni avtorji, največ Ivan Malavašič, nekaj tudi Gregor Strniša, nekaj pa jih je ustvaril Nečemer sam. Njihove pesmi so bile preproste, a vsebinsko bogate, pogosto prežete z nostalgijo, ljubeznijo do doma in življenjskimi zgodbami običajnih ljudi. Čeprav Viški fantje niso dosegli prepoznavnosti in priljubljenosti največjih ansamblov, so pomembno prispevali k razvoju slovenske narodnozabavne glasbe. Na njihovih nastopih so sodelovali tudi radijski napovedovalci in humoristi, s čimer so obogatili svoj program.
Skozi leta je skupina doživljala različne spremembe. Tako so se kasneje zasedbi pridružili nekateri pomembni člani, kot so bili Rudi Moge, Jože Colarič, Tomaž in Jure Grintal, Miha Štalec, Manja Mechelica in Frenk Koliš. Slovenci imamo radi zborovsko petje, ki je del naše kulture. Tudi Viški fantje so radi zapeli večglasno in s tem ohranjali pevsko tradicijo. Zasedba, sprva sestavljena iz moških glasov, je z ženskimi glasovi dobila povsem novo energijo in širši zvok. Izstopala je Marinka Nečemer, Marjanova soproga, ki je skupaj z Janezom Obrezo tvorila ubran pevski duet. Njen glas je po izraznosti spominjal na Emo Prodnik, zaradi česar se je uveljavila tudi kot odlična solistka. Njena prezgodnja smrt leta 1987 je globoko zaznamovala tako osebno kot ustvarjalno pot vodje ansambla. Zadnjo zasedbo Viških fantov so sestavljali Avgust Klančnik, Drago Korošec, Marjan Nečemer, Miro Šefic, Janez Sajovic in Janez Obreza.
Zgodba Viških fantov je zgodba o predanosti, prijateljstvu in ljubezni do glasbe. Njihove polke in valčki niso bili le glasba za zabavo, ampak so odražali življenje ljudi tistega časa. Kot je pred leti povedal kolega Šefic, so tisti časi imeli poseben čar, drugačen naboj, saj je bila pot do poslušalca osebna in polna pričakovanja. Po njegovih besedah je moral biti glasbenik v šestdesetih »pravi« – tehnologija ni mogla skriti napak, vse je slonelo na talentu, kakovosti in vztrajnosti. Snemale so se vinilne plošče, ki so se poslušale na gramofonih, glasbo so vrteli na radiu, izvajalci so dajali intervjuje v časopisih, vsak nastop in vsaka objava v mediju pa sta izvajalcu omogočala stik s poslušalci. Kljub desetletjem, ki so minila, nekatere pesmi Viških fantov še danes živijo in nas spominjajo na obdobje, ko so v glasbi največ pomenile želja po uspehu, predanost, dobra organiziranost, izvirnost in iskrenost. Viški fantje tako ostajajo pomemben, čeprav pogosto spregledan del slovenske glasbene dediščine. Marjan Nečemer, srce in ustvarjalna sila ansambla, je umrl leta 2015.
