V znanost je »pobegnil« iz gospodarstva. Njegova raziskovalna in strokovna dejavnost je usmerjena na področja oblikovanja turističnih proizvodov, trženja dediščine in valorizacije avtentičnosti v turizmu.
Kako bi opredelili dediščinski turizem in kakšna je njegova vloga v sodobni turistični ponudbi?
Če podam »šolsko« definicijo, je dediščinski turizem družbeni pojav, ki označuje potovanja in bivanje ljudi zunaj kraja domovanja, pri katerem je vsaj en motiv obiska destinacije spoznavanje njene dediščine. Je pa dediščinski turizem, če ga želimo dobro razumeti, izredno kompleksen. Že opredelitev, kaj je in kaj ni dediščina, ni enostavna. Dediščino kot »sodobno uporabo preteklosti« se pogosto zamenjuje z zgodovino. Ali je prazgodovinsko arheološko najdišče dediščina? Odvisno, kaj do njega čuti lokalna skupnost … Na drugi strani imamo zelo heterogeno strukturo dediščinskih turistov – od tistih, ki jim spoznavanje dediščine predstavlja glavni motiv potovanja, do počitniških turistov, ki si bolj po naključju ali le spotoma ogledajo kakšno dediščinsko privlačnost. Je pa vsekakor spoznavanje drugačnosti in posebnosti destinacije in njenih prebivalcev, ki jih je mogoče v kontekstu turizma spoznati prek dediščine, dandanes ključni vidik turizma.
Katere so ključne prednosti vključevanja kulturne in naravne dediščine v turistične programe?
Dediščina in širše kultura opredeljujeta identiteto destinacije in jo diferencirata od drugih destinacij. Iskanje avtentičnosti in razumevanje drugih kultur in okolij sta za velik del turistov glavno gonilo potovanj, skoraj za vse pa vsaj dobrodošlo dopolnilo turistične izkušnje. Premišljena turistična valorizacija dediščine tako omogoča nove in poveča že obstoječe prihodke, pripomore k varovanju in promociji dediščine, a je hkrati lahko tudi dejavnik ponosa lokalne skupnosti, njen povezovalni element in ne nazadnje bogati turistično izkušnjo obiskovalcev. Skoraj vse povedano velja tudi za naravne vire.
Kako dediščinski turizem prispeva k ohranjanju lokalne identitete in tradicije?
Turizem ima tako pozitiven kot negativen vpliv na dediščino. Na eni strani njena turistična valorizacija praviloma pomeni tudi komodifikacijo, kar pomeni, da dediščina postane tržno blago in s tem vsaj delno izgubi svojo osnovno funkcijo, simbolno vrednost in avtentičnost, zaradi katere je za turiste prvenstveno zanimiva. Da lahko turisti, ki praviloma ne poznajo konteksta in imajo omejen čas, razumejo in »konzumirajo« dediščino, jo je treba namreč pogosto prilagoditi, poenostaviti prikaze in interpretacije, premakniti na drugo lokacijo in tako dalje. Po drugi strani marsikatera dediščina v sodobnih družbah zaradi modernizacije in z njo povezanih sprememb po naravni poti tone v pozabo, propada ali se na ponesrečene načine prilagaja spremenjenim potrebam ljudi. V takšnih primerih jo lahko vključevanje v turistično ponudbo obdrži pri življenju in ji da drugačno, a še vedno koristno vlogo v družbi – z vsemi pozitivnimi učinki, ki sem jih omenil.
Kakšna je povezava med dediščinskim turizmom in trajnostnim razvojem lokalnih skupnosti?
Ne glede na potencialne negativne učinke je dediščinski turizem praviloma še vedno veliko prijaznejši do lokalnih skupnosti in okolja kot na primer množični turizem 3S ali športni turizem. Če pogledamo družbeni vidik trajnosti, je ohranjanje in turistična valorizacija tradicij in dediščine gotovo lahko v ponos skupnosti in deluje kot njeno vezivo; tako inter- kot intrageneracijsko. Z ekonomskega vidika je za »tipičnost« in »avtentičnost« mogoče iztržiti več kot za generične globalne proizvode. Sploh če se dediščino ponudi na primeren način, z zgodbami, povezovanjem in kontekstualizacijo. Za tradicionalno enolončnico je mogoče ob spremljavi značilne glasbe in v avtentičnem ambientu iztržiti bistveno več kot v mestni restavraciji. Seveda je pomembno, da privabimo tiste segmente turistov, ki znajo dediščino in avtentičnost ceniti in so pripravljeni za to plačati višjo ceno. Končno tudi z ekološkega vidika lokalno pridelani proizvodi in razmeroma majhen obseg dediščinskega turizma omogočajo višjo stopnjo trajnostnosti.
Kako študijski program dediščinski turizem na Turistici odgovarja potrebam sodobnega turizma?
Ta študijski program je izrazito interdisciplinaren in omogoča študentom pridobiti tako kompetence s področja razumevanja, varovanja in upravljanja dediščine kot poslovno-organizacijske kompetence, ki so potrebne za uspešno trženje dediščinskih vsebin, kar je za uspešen razvoj dediščinskega turizma ključno. V praksi je namreč opaziti veliko napačnih pristopov k turistični valorizaciji dediščine – tako v smislu neizkoriščanja vseh potencialov, napačnih prikazov ali celo popolnega popačenja dediščinskih vsebin kot tudi v slabem ekonomskem izplenu zaradi pomanjkanja trženjskih in menedžerskih znanj.
Ali opažate povečano zanimanje za dediščinski turizem v Sloveniji in tujini? Kakšni so trendi?
Dediščinski in širše kulturni turizem zagotovo pridobivata in bosta še pridobivala pomen. Stari tip turizma, ki je temeljil na standardizaciji in nižanju stroškov na račun velikih količin, se je marsikje izpel. To seveda ne pomeni, da klasičnega množičnega obmorskega turizma ne bo več. Ta bo tudi v prihodnje v turističnem prometu predstavljal bistveno večji delež od dediščinskega turizma, bo pa zagotovo pogosteje vseboval tudi elemente dediščinskega turizma. Zavedati se moramo, da je delež obiskovalcev dediščinskih privlačnosti, ki jim te predstavljajo osnovni motiv obiska destinacije, zelo majhen – govorimo o nekaj odstotkih. Večini obisk dediščinskih privlačnosti pravzaprav predstavlja manjši delež turistične izkušnje; to je dodatek ali popestritev dopusta. Je pa pomembno razumeti tudi razlike med destinacijami. Nekatere so bogatejše z naravnimi viri, druge s kulturno dediščino, nekatere so v obeh pogledih skromnejše, a imajo morda prepoznavne umetne privlačnosti. Vsaka destinacija, to velja tudi za mikrodestinacije, mora strateško zasnovati svoj turistični razvoj glede na potenciale, konkurenco in resurse ter smiselno vanj umestiti dediščino. Za Slovenijo si upam trditi, da premalo izkorišča svoje dediščinske potenciale, predvsem na podeželju.
Kako pomembno je sodelovanje z lokalnimi skupnostmi pri razvoju dediščinskih turističnih produktov?
Zelo. Dediščina je dediščina le, če jo lokalni ljudje prepoznajo in čutijo kot takšno. Če lokalna skupnost ne »živi« ali celo ne pozna neke dediščine, četudi ji lahko stroka pripisuje veliko vrednost in pomen, taka ponudba ne bo prepričala turistov. Prav tako lahko razvoj dediščinskih turističnih produktov v nasprotju z voljo lokalne skupnosti privede do konfliktov in nasprotovanja turističnemu razvoju. Je pa res, da so tudi lokalne skupnosti lahko zelo heterogene, tako glede znanja, interesov kot obdobja prisotnosti na destinaciji, in je včasih težko presoditi, kaj so pravzaprav stališča in interesi tako imenovane lokalne skupnosti.
Se strinjate, da lokalna turistična društva igrajo ključno vlogo pri ohranjanju dediščine?
Gotovo. Še posebno v ruralnih okoljih so marsikje edina, ki držijo dediščino pri življenju. Je pa omejitev društev, da so to amaterske in prostovoljne organizacije, ki pogosto ne zmorejo ali ne znajo valorizirati te dediščine v komercialnem smislu. Večkrat se zgodi, da člani društva vlagajo ogromno truda in časa v organizacijo neke tradicionalne prireditve, ki se na koncu niti finančno ne pokrije, kar je škoda, saj bi lahko z nekaj truda in pomoči dobro zaslužili. Tako da je za razvoj dediščinskega turizma nujno povezovanje različnih deležnikov – društev, turističnih ponudnikov, nosilcev razvoja, stroke in tako dalje.
Kateri so največji izzivi pri interpretaciji in promociji kulturne dediščine?
No, to sta pravzaprav dve različni, čeprav povezani zadevi. Zelo težko je govoriti na splošno o interpretaciji kulturne dediščine, saj so na primer med arhitekturno in gastronomsko dediščino ogromne razlike. Že urbani in ruralni arhitekturni dediščini težko najdemo skupni imenovalec. Glede promocije bi vsekakor začel z analizami, strateškim razmislekom in usmeritvijo – jasno je treba opredeliti, kaj pravzaprav želimo. Koliko in kakšne turiste želimo privabiti, če sploh. Pri tem je treba upoštevati vrsto dejavnikov – od nastanitvenih zmogljivosti, lokacije, vloge turizma na destinaciji, drugih turističnih vsebin, konkurence, kadrovskih virov in tako dalje. Promovirati kulturno dediščino vsepovprek in brez jasnih ciljev je lahko celo kontraproduktivno. Če privabimo »napačne« obiskovalce, bodo morda ti zaradi drugačnih pričakovanj razočarani in bodo širili slab glas o nas. Če jih bo preveč, bo šlo to lahko na škodo kakovosti življenja lokalnih ljudi …
Kako lahko dediščinski turizem postane gonilna sila za razvoj manjših in odročnejših krajev?
Čeprav predstavljajo odmaknjena ruralna področja velik potencial (tudi) za dediščinski turizem, je tudi izzivov veliko, saj je treba marsikje začeti iz nič, turiste pa je težko privabiti v kraje s pomanjkljivo in nekonsistentno ponudbo. Zagata kokoši in jajca – če ni pogojev, ni turistov, če ni turistov, ni ponudbe … Gotovo so pomembne ovire ravno odročnost, nepovezanost, neprimerna infrastruktura in ponudba (na primer trgovine). Pogosto so celo večje od omenjenih ovir pomanjkanje podjetnosti, znanja s področja turističnega marketinga, valorizacije dediščine ter poenotenost skupnosti glede pripravljenosti in želje po turističnem razvoju. Kje in kako se je najbolj smiselno lotiti teh ovir, je odvisno od primera do primera.
