Ko je Mikaela Shiffrin v drugi vožnji veleslalomske tekme na otvoritvi sezone v Söldnu pripeljala v cilj in videla, da je prevzela vodstvo, je najprej nejeverno razširila roke, potem nekaj trenutkov kot v nekakšni meditaciji vpijala spoznanje o uspešni vrnitvi in šele čez čas počasi dvignila roke proti nebu. Ne zmagovalno, ampak kot bi se nekomu zahvaljevala. Tekmo je sicer končala tik pred stopničkami na četrtem mestu, a ni skrivala velikega olajšanja in zadovoljstva, da je po lanski poškodbi in mučnem vračanju, med katerim je najboljša smučarka vseh časov celo izpadla iz prve skupine veleslalomistk, znova na pravi poti tudi v svoji drugi najboljši disciplini.

Smučarka, ki je že pred dvema letoma presegla dotlej rekordnih 86 zmag Ingemarja Stenmarka in je v svetovnem pokalu doslej nanizala kar 101 zmago (64 v slalomu, 22 v veleslalomu, pet v superveleslalomu, štiri v smuku, eno v kombinaciji in pet v paralelnih slalomih), je novembra lani na veleslalomu v Killingtonu grdo padla in pristala v zaščitni ograji ter dobila grdo vbodno rano na trebuhu, ki je bila pregloboka, da bi jo smeli takoj šivati. Po dveh mesecih okrevanja ji je do konca sezone v slalomu uspelo doseči dve zmagi in na svetovnem prvenstvu osvojiti še 15. zlato medaljo na prvi moštveni tekmi, v veleslalomu pa ji vrnitev ni uspela. V štirih veleslalomih do konca sezone je bila njena najboljša uvrstitev 25. mesto.

Hude posledice

Očitno ji je veleslalomski padec pustil hude posledice, to pa je po sezoni potrdila v svojem odkritosrčnem pismu, objavljenem na spletni strani The Players' Tribune (Tribuna športnikov). Naslov pisma oziroma članka je zgovoren in pretresljiv: Moj boj s PTSD (posttravmatsko stresno motnjo). »Ko sem udarila v tisti dve vratci v Killingtonu in se prevračala do zaščitne ograje, me ni bilo strah, saj ni bilo časa za to. Edino, kar sem čutila, je bila huda bolečina v trebuhu. Kot bi me nekdo zabodel in kot da je nož še vedno v meni. Take bolečine še nikoli nisem čutila, čeprav je bolečina stalni spremljevalec smučarjev. Pri smuku te hrbet in noge ves čas bolijo, tudi če sploh ne padeš. Nekako se navadiš na vse vrste bolečin. A ta bolečina je bila nekaj povsem novega zame,« se spominja Shiffrin, ki so jo brž prepeljali v bolnišnico. Tam so ugotovili, da je z mišicami in sklepi na srečo vse v redu, a odkrili grdo rano na trebuhu. Še vedno ni jasno, ali jo je povzročila smučka, palica, kol ali zaščitna ograja, a kmalu se je izkazalo, da je pravzaprav imela veliko srečo v nesreči.

»Ko sem videla vso tisto kri, me je prvič postalo res strah. Še bolj pa, ko so mi kasneje povedali, da je manjkal le milimeter, da bi mi prebodlo steno črevesja. Če bi se to zgodilo, bi bilo ogroženo moje življenje.«

»Ko sem videla vso tisto kri, me je prvič postalo res strah. Še bolj pa, ko so mi kasneje povedali, da je manjkal le milimeter, da bi mi prebodlo steno črevesja. Če bi se to zgodilo, bi bilo ogroženo moje življenje. Dvanajst dni po padcu sem imela operacijo, šest tednov pa sploh nisem smela na sneg. A ko sem spet stopila na smuči, sem se na njih prvič počutila čudno kot še nikoli. Moje gibanje in občutki so bili čisto napačni, misli in telo povsem neusklajeni. Zdelo se mi je, kot da sploh ne morem več obvladati svojega telesa. Bilo je res frustrirajoče. Tedaj še nisem razumela, da psihično še nisem pripravljena za vrnitev. Govorila sem si: 'Daj, no, Mikaela, ljudje so imeli veliko hujše poškodbe, pa so se vrnili. Kaj je narobe s tabo?' Občasno so se mi kar na lepem pred oči vračale slike mojega padca ali so me spreletavali občutki, da bom spet padla. Spraševala sem se, ali sploh še želim smučati. Vedela sem, da moram nekaj narediti in se o tem pogovoriti,« pripoveduje Američanka, ki ji je psihoterapevtka postavila diagnozo- PTSD.

Padec v Cortini

»Posttravmatske stresne motnje se pojavljajo na različne načine, vsak jih lahko doživlja na svoj način, a nekaj jim je skupno. Mnogi svet okrog sebe vidijo nekako skozi meglo, bolj temačno. Zvedela sem tudi, da k taki motnji lahko prispevajo tudi nakopičeni stresi iz preteklosti, ki ji ni bilo malo. Moj padec v Cortini leto prej, smrt mojega očeta v nesreči leta 2020, lanski hudi padec moje zaročenca Aleks v Wengnu. Vse skupaj se je morda združilo v popolne okoliščine za PTSD, kdo ve. A dobra novica je bila, da po mnenju strokovnjaka to ne bo trajalo večno, a da se moram sprijazniti s trenutno sedanjostjo in kljub temu vztrajati. Da moram nadaljevati s treningi in tekmami in si dopovedovati, da se ne bo zgodilo nič strašnega, saj se v veliki večini primerov res ne. In da se moram opominjati, da me smučanje običajno osrečuje. Z zavedanjem, da bo sčasoma boljše, sem se v naslednjih mesecih spet laže lotila treningov in sčasoma me je telo spet bolj ubogalo. Napredek je bil viden, čutila sem spremembo. Februarja sem se na svetovnem prvenstvu sicer odpovedala nastopu v veleslalomu, saj še nisem bila v stanju za to, a dva tedna kasneje sem se to že upala storiti. Na to sem bila kljub slabemu rezultatu skoraj bolj ponosna kot na stoto zmago, ki sem jo dan kasneje osvojila v slalomu. Zdelo se mi je, kot da končno lahko spet diham,« ugotavlja smučarska ikona, ki se lahko pohvali s tremi olimpijskimi medaljami (od tega dvema zlatima) in 15 medaljami (osem zlatih) s svetovnih prvenstev.

Pogled nazaj

»Ko pogledam nazaj, se mi zdi ključno za napredek pri vračanju po poškodbi to, da mi rezultat sploh ni več najbolj pomemben. Zdaj vem, da so pomembnejše stvari od same vožnje in časa. Najbolj pomembno mi je moje psihično stanje in to, da se na start znova odpravim samozavestno, z željo po tekmovanju in brez bremena in strahu. Stota zmaga je seveda bila čudovit dosežek, a kaj bi to sploh pomenilo, če bi trpelo moje duševno zdravje in če ne bi več imela veselja do tega, kar sem vedno rada počela. A ozdraviti ni moč s pritiskom na gumb, temveč je to počasen proces posamičnih korakov.  Ni nujno, da je to linearen proces in da je vse res že za mano. Vendar se končno spet zavedam, da je smučanje nekaj, v čemer uživam. Zame je največji užitek lep dan na smučeh. Jaz, moja ekipa in gora. In to ne na tekmi, ampak na treningu, ko iz vožnje v vožnjo popravljam napake in po malem napredujem. Za svoj užitek in svoj ponos. Čutim, da sem to spet jaz,« ugotavlja čustvena in razmišljujoča smučarka, ki zdaj stiska pesti tudi za uspešno vrnitev svojega zaročenca Aleksandra Aamodta Kildeja.

Američanka priznava, da ji je bil norveški smukač v veliko oporo med njenim okrevanjem, čeprav je bil sam še resneje poškodovan. Pred 21 meseci je grdo padel na smuku v Wengnu, pri čemer si je porezal spodnji del noge in utrpel komplicirano poškodbo rame. Moral je prestati kar pet operacij, zaradi sepse, ki jo je izzvala okužba v rami, pa je bilo ogroženo celo njegovo življenje. Norvežan, ki ima 12 zmag v smuku in devet zmag v superveleslalomu, upa, da bo lahko vrnil v začetku decembra na tekmi svetovnega pokala v Beaver Creeku. »Nihče ni popoln kot človek, a ona se zanesljivo približa popolnosti,« je Kilde dejal o Mikaeli, ki jo je tudi sam označil kot glavno motivatorko in oporo med svojim okrevanjem. Sanjski smučarski par se je zaročil pred poldrugim letom, poroka pa naj bi počakala do konca njunih karier. 

Priporočamo