Začenjamo novo nedeljsko serijo, tokrat na temo nenavadnih, paranormalnih primerov, ki jih znanstveno niso mogli najbolj prepričljivo pojasniti. Začenjamo s posebej nenavadnim dogodkom, ki je navdihnil kar nekaj filmov in nadaljevank, med drugim priljubljene Dosjeje X.
***
Bilo julijsko jutro. Hišna lastnica je potrkala na vrata in zavohala dim. Ko je končno vstopila, jo je zadel val vročega zraka. Toda v stanovanju ni gorelo. Na tleh, kjer bi moral biti stol, so ležali kupček drobnega pepela, skrčena lobanja in eno samo, nedotaknjeno stopalo v copatu. Vse drugo v sobi, vključno s kupom časopisov tik ob stolu, je bilo nepoškodovano. Več kot 70 let kasneje poročila FBI o primeru Mary Reeser še vedno begajo preiskovalce in burijo duhove. Poglobili smo se v eno največjih in najbolj srhljivih ugank sodobne forenzike.
To očitno ni bil običajen požar. Ni bila običajna smrt. Ko je Pansy Carpenter tistega jutra, 2. julija 1951, ob osmih zjutraj prispela v stanovanje svoje najemnice, 67-letne vdove Mary Reeser, je pričakovala, da jo bo našla v postelji. Gospa Reeser je prejšnji večer povedala, da je vzela dve uspavalni tableti.
Toda stanovanje je bilo nenavadno vroče. Gospa Carpenter je prijela za kljuko, a kovina je bila tako razbeljena, da se je je komaj dotaknila. »Ko sem odprla vrata, sem opazila nenavaden vonj in vame je butnil val vročega zraka,« je kasneje povedala policiji.
Zoglenel krog
Prizor, ki ga je zagledala, je presegal domišljijo in ga lokalna policija v Saint Petersburgu na Floridi ni mogla dojeti. V kotu sobe, kjer je gospa rada sedela na svojem udobnem fotelju in kadila, ni bilo ničesar. Oziroma skoraj ničesar.
Na tleh je bil majhen, zoglenel krog. V središču tega kroga je bil kupček sivega pepela. Iz pepela je štrlela zgolj grozljiva podrobnost: levo stopalo gospe Reeser, nedotaknjeno in še vedno obuto v črn satenast copat. Ob podrobnejšem pregledu so v pepelu našli še nekaj – skrčeno človeško lobanjo, veliko kot skodelica čaja, in nekaj vretenc.
Od približno 80 kilogramov težke ženske ni ostalo skoraj nič. Toda najbolj srhljivo je bilo, da se ogenj ni razširil. Kup časopisov, ki je ležal manj kot pol metra stran, je bil nedotaknjen. Vtičnica nad zoglenelim mestom je bila rahlo stopljena, vendar strop in stene, razen tanke plasti mastnih saj, niso bili poškodovani.
Lokalni policijski načelnik J. R. Reichert je bil obupan. Priznal je, da je povsem zbegan. Primer je bil tako bizaren, da je poklical FBI. Tudi zvezni agenti so bili enako zmedeni. J. Edgar Hoover, zloglasni direktor te ameriške agencije, je prejel poročilo, ki je potem krožilo še desetletja: kako lahko človeško telo zgori, ne da bi se vžgala stavba?
Da bi človeško telo upepelili, je v krematoriju potrebna temperatura med 800 in 900 stopinjami Celzija, ki gori več ur. Če bi v stanovanju gospe Reeser izbruhnil takšen ogenj, bi zgorelo celotno stanovanje, verjetno celotna stavba.
Primer je prevzel, kot so takrat pisali nekateri ameriški mediji, dr. Wilton Krogman, forenzični antropolog z Univerze v Pensilvaniji in eden vodilnih strokovnjakov v državi. Njegovo mnenje je postalo legendarno. »Težko verjamem, da človeško telo, ko se enkrat vname, použije samo sebe,« je Krogman zapisal v svojem poročilu. »To je najbolj neverjetna stvar, kar sem jih kdaj videl … Pri pregledu primera vidim samo ožgana tla, telo pa popolnoma zgorelo. Kosti so kalcinirane.«
Učinek stenja
Z drugimi besedami, kosti so bile tako močno sežgane, da so se spremenile v prah, kar zahteva ekstremno vročino. Kako je ta vročina lahko obstajala v tako majhnem, omejenem prostoru?
Kaj se je lahko zgodilo? V vseh teh desetletjih so različni (ne)strokovnjaki nanizali kar nekaj teorij. Začnimo pri prvi, ki velja za trezno razlago.
Skeptiki in večina forenzikov imajo za primer Mary Reeser pripravljeno razlago, ki ne vključuje nadnaravnih sil. Imenuje se »učinek stenja« (angl. »wick effect«).
To teorijo je populariziral skeptični raziskovalec Joe Nickell. Njegova razlaga je srhljivo logična. »Kar na splošno ni znano, je, da ni potreben noben zunanji vir goriva,« je zapisal. »Telesna maščoba bo zadostovala. Tleči ogenj lahko telo spremeni v pepel, medtem ko pusti bližnje predmete nepoškodovane.«
Po tej teoriji se je zgodilo naslednje: gospa Reeser, pod vplivom uspavalnih tablet, je zaspala med kajenjem. Njena cigareta je padla na njeno (domnevno lahko vnetljivo) nočno srajco. Ogenj je počasi zajel njena oblačila, vročina pa je stopila njeno telesno maščobo. Njena oblačila so delovala kot stenj (kot pri sveči), telesna maščoba pa kot gorivo (vosek).
To bi povzročilo počasen, tleč, vendar izjemno vroč ogenj, ki bi bil osredotočen na eno mesto. Takšen ogenj bi lahko gorel več ur, počasi uničeval telo od znotraj navzven, medtem ko bi ustvarjal dovolj toplote, da bi stopil predmete v bližini in pustil mastne saje, ob tem pa ne dovolj plamenov, da bi vžgal časopise ob stolu.
Preizkus s prašičem
Toda kaj pa druga teorija? Kot pri vsaki dobri skrivnosti tudi tukaj najbolj jasna razlaga pusti nekaj vrzeli. Zagovorniki ideje, da je šlo v resnici za še vedno nepojasnjen pojav, kot je raziskovalec Larry E. Arnold, avtor knjige Ablaze!, opozarjajo na podrobnosti, ki jih učinek stenja ne pojasni. Govorijo o spontanem samovžigu človeškega telesa (SHC).
Najbolj bizaren del poročila o Mary Reeser je lobanja. Te ne skrči niti krematorijska vročina. Običajno poči ali se razdrobi. Uradno poročilo omenja »lobanjo, skrčeno na velikost skodelice«. Tega učinek stenja ne pojasni.
Ali pa vprašanje, zakaj bi ogenj popolnoma uničil trup in glavo, stopalo pa pustil popolnoma nedotaknjeno.
Čeprav je gospa Carpenter poročala o nenavadnem vonju, bi počasen, večurni ogenj, ki bi sežigal 80 kilogramov maščobe in mesa, ustvaril neznosen smrad po zažganem mesu in ogromne količine dima. Sosedje niso poročali o ničemer, dokler ni bilo prepozno.
Primer Mary Reeser je bil uradno zaključen. Vzrok smrti? Smrt zaradi požara, katerega vzrok je neznan. FBI je v končnem poročilu previdno zapisal, da je gospa Reeser verjetno zaspala s cigareto.
Toda dvom je ostal. Ali je bila gospa samo tragična žrtev spleta nesrečnih okoliščin – uspavalnih tablet, cigarete in lastne telesne maščobe – ali pa je bilo tistega julijskega jutra v Saint Petersburgu na delu nekaj veliko bolj nenavadnega, sila, ki je še danes ne razumemo. Po več kot 70 letih njen pepel še vedno postavlja več vprašanj, kot pa ponuja odgovorov. In v temnem kotu sodobne forenzike še vedno tli vprašanje: ali lahko ljudje resnično preprosto zgorijo?
