Začne se tiho. Skoraj varljivo. Nekaj not, odigranih na akustični kitari, ki jih kmalu pospremi pastoralni zvok flavte. Ko vstopi glas Roberta Planta, je mehak, skoraj mističen. Osem minut in dve sekundi kasneje se ta ista skladba konča v bobnečem crescendu električnih kitar in bobnov, ki je postal zvočni podpis celotne generacije.
Te dni mineva 54 let, odkar je skladba Stairway to Heaven izšla na albumu, ki uradno sploh nima naslova. Gre za četrto studijsko ploščo britanske skupine Led Zeppelin, ki jo je svet preprosto poimenoval Led Zeppelin IV.
Album, ki je bil izdan leta 1971, ostaja komercialni in kulturni monolit. S prodanimi več kot 37 milijoni izvodov po svetu se uvršča med deset najbolje prodajanih albumov vseh časov. Toda njegova zapuščina je veliko večja kot prodajne številke, saj gre za ploščo, ki je utrdila mističnost skupine in premaknila meje rock glasbe.
Komercialna anomalija
V središču te zapuščine je pesem Stairway to Heaven. V svetu popularne glasbe, ki je temeljil na tri minute dolgih singlih, je bila osemminutna suita brez klasičnega refrena komercialna anomalija. Skupina in njihov menedžer Peter Grant sta se zavestno odločila, da je ne bosta izdala kot singel, s čimer sta poslušalce prisilila, da so kupili celoten album.
Kljub temu – ali morda prav zato – je postala ena najpogosteje predvajanih skladb v zgodovini ameriškega radia. Njena struktura, ki jo je zložil kitarist Jimmy Page, je mojstrsko delo postopnega stopnjevanja – iz tihega folka se prelevi v mogočen, skoraj frenetičen hard rock.
Besedilo, ki ga je Plant menda napisal v enem popoldnevu ob ognju, je polno ezoteričnih aluzij na »piskača« (The Piper) in »majsko kraljico« (May Queen), kar je sprožilo pol stoletja dolgo debato o njegovem pravem pomenu.
Ta mističnost je imela tudi svojo temno stran. V zgodnjih osemdesetih letih, na vrhuncu tako imenovane satanske panike v ZDA, so nekateri ameriški televangelisti trdili, da pesem, predvajana vzvratno, vsebuje subliminalna sporočila, ki častijo satana. Skupina je te trditve zavračala kot popolnoma absurdne, toda mit se je prijel in postal del urbane legende.
Pravna bitka
Precej bolj resna pa je bila dolgotrajna pravna bitka zaradi obtožb plagiatorstva. Leta 2014 je dediščina Randyja Californie, kitarista skupine Spirit, vložila tožbo, češ da so uvodni arpeggii v Stairway to Heaven nesramno podobni njihovi inštrumentalni skladbi Taurus iz leta 1968.
Sledil je odmeven sodni proces. Leta 2016 je porota v Los Angelesu sicer razsodila v korist Led Zeppelin, toda sodba je bila kasneje zaradi tehničnih napak razveljavljena. Šele leta 2020 je prizivno sodišče v Kaliforniji dokončno potrdilo, da Page in Plant nista kriva plagiatorstva. Zadeva je prišla celo do ameriškega vrhovnega sodišča, ki pa je zavrnilo obravnavo primera in s tem potrdilo oprostilno sodbo.
Štiriinpetdeset let po izidu album IV – z ikonično naslovnico, ki prav tako ni vsebovala nobenega besedila, le podobo starca in štiri skrivnostne simbole – ostaja kulturni artefakt. Stairway to Heaven ni zgolj pesem, je obred prehoda za vsakega mladega kitarista in dokaz, da je bila glasba v sedemdesetih neizmerno ambiciozna.
