Frančiškanska knjižnica ob cerkvi Marijinega oznanjenja na Prešernovem trgu je najstarejša in neprekinjeno delujoča knjižnica na naših tleh, njena zgodovina sega v 13. stoletje. Hkrati je najbogatejša in ena od najzanimivejših samostanskih knjižnic v Sloveniji. Čeprav so jo pred dvema letoma temeljito očistili in obnovili, v njej še naprej diši po starih knjigah. Ponaša se z rokopisi, 120 inkunabulami, zbirko barvitih cerkvenih podobic, več kot 3000 molitveniki v 15 različnih jezikih. V vitrini je varno spravljen prvi izvod Krsta pri Savici s podpisom Franceta Prešerna, zraven njega kraljuje dragocena Dalmatinova biblija, ki je bila nekoč v lasti Primoža Trubarja.
Knjižnica po več selitvah danes domuje v stavbi, ki so jo po potresu leta 1896 zgradili posebej zanjo. »Delo dunajskega cesarskega arhitekta Raymunda Jeblingerja,« je pojasnil brat frančiškan Bernardin Iljaš, ko nam je skozi železna vrata odprl pogled na knjige, zložene v treh odprtih etažah, ki dajejo knjižnici veličino in obiskovalca nehote spomnijo zgodovinski roman Ime rože pisatelja Umberta Eca.
Varuhi dediščine notranjost knjižnice čuvajo predvsem zato, ker je ena redkih ohranjenih časovnih kapsul s konca 19. stoletja, kot nacionalni spomenik pa so jo zaščitili po drugi svetovni vojni. »Zanimivo, tudi komunistična oblast je dojela, da je to vredno ohraniti,« se je pridušal sogovornik, ki obenem ni mogel skriti razočaranja, da sedanja vlada k obnovi knjižnice ni prispevala ničesar.
Knjižnica kljub celoviti obnovi ostaja natanko takšna, kot si jo je pred več kot sto leti zamislil arhitekt. Pravzaprav težko govorimo o prenovi, bolj primerne besede bi bile temeljito čiščenje, brušenje, restavriranje, oljenje in loščenje. »Prvih nekaj mesecev prenove smo samo odnašali stvari iz knjižnice,« je brat Bernardin z roko pokazal, da je bilo pred prenovo v njej na kupe nerazvrščenega gradiva. Med njim so naleteli na za frančiškansko knjižnico nenavadno gradivo: veliko medvojnih nemških razglasov, italijanskega propagandnega gradiva, partizanskega in domobranskega tiska. Založenega med kupe drugega materiala ga niti Udba ni odkrila.
Restavrirali so 50 oken
»Čiščenju je sledilo delo z lesom. Ohranili smo skoraj vse pohištvo, vseh 50 lesenih oken, ki so jim mojstri znova vrnili prvoten motiv na steklih,« je nadaljeval sogovornik, ki si ne upa predstavljati, kolikšen bi bil strošek prenove, če bi morali okna zamenjati z novimi. Obnovili so kovano železno ograjo in kovane rešetke na oknih ter leseni borov pod, ki deluje kot naravni razvlaževalec. »Poleti, ko je toplo, veže vlago nase, pozimi, ko je suho, jo oddaja. Brez vsakršnega prezračevanja ima knjižnica skozi vse leto enakomerno vlago,« je razložil samostanski brat, ki je v času obnove – vodila sta jo skupaj s frančiškanskim bratom Janom Dominikom Bogatajem – ob veri poglabljal tudi obrtniška znanja.
»Črna voda je tekla,« se ni mogel načuditi, ko se je spomnil čiščenja tal, na katerih danes znova v vsem sijaju leži keramična »preproga«. Bilo je obdobje prahu in težkih del, del knjig so odnesli na varno, nekatere pred prahom skrbno zaščitili s folijo. Sogovornik je smeje prikimal, da je bila marsikatera molitev v tem obdobju namenjena temu, da bi se vse dobro izšlo. Pred očmi obiskovalcev so skrili vso električno napeljavo, luči in druge kable. Opazili smo jih šele, ko nas je brat Bernardin opozoril nanje. Spretno so jih skrili v kanale, ki se barvno ujemajo z lesenimi policami, protipožarni in alarmni sistem se zlivata s stropom, evakuacijska pot bi se na stenah v bleščečih barvah izrisala samo, če bi jo potrebovali.
Z roko je pokazal pod stop, kjer del lesenega opaža malenkost izstopa. Zaradi zamakanja ga je napadla siva hišna goba, ki ne žre le lesa, ampak tudi knjige. Jasno, morali so ga zamenjati, mizar pa si je za čim boljše ujemanje novega opaža s starim pomagal kar s pivom. »Gre za posebno tehniko flodranja, pri čemer se z barvo, mešanico pigmenta in piva, ponareja lesno teksturo. Redko kateri restavrator to še zna, pozabil pa sem že, ali je za to bolj primerno pivo iz Ljubljane ali iz Laškega,« se je brat Bernardin izognil pivovarskemu sporu. In še ena zanimivost o stropu: že ob gradnji so pod lesene tramove namestili vreče mivke, ki bi zavarovala knjige med morebitnim požarom ostrešja. Mivka knjige varuje še danes, le med vrtanjem za nove inštalacije so mojstri na glavo dobivali peščene tuše, če so s svedri zgrešili smer.
Frančiškani so po obnovi knjižnico odprli za javnost, kar bi lahko šteli za najlepši stranski učinek prenove, zanjo pa so prejeli tudi častno Valvasorjevo priznanje in priznanje Šole prenove. Oboje je za brata Bernardina velika čast. »Že kot otrok sem v svoji domači vasi spremljal propadanje starih domačij in to je od nekdaj moja velika bolečina. Zato sem bil ob podelitvi prijetno presenečen, koliko ljudi se pri nas še trudi z obnovo dediščine. Naš trud je bil s tem priznanjem poplačan, hkrati pa smo v tej prijetni druščini dobili priložnost za izmenjavo dobrih praks, ki jih vsi, ki se ukvarjamo z ohranjanjem dediščine, še kako potrebujemo,« je zaključil.
