Skrivnost škofjeloških gozdov in razsežnosti ljudske duhovne kulture, ob tem pa odraščanje v revščini in soočanje z vprašanji o obstoju in minevanju – to so izkušnje in teme, ki so že zelo zgodaj prežele življenje in ustvarjanje Franceta Miheliča. Rodil se je leta 1907 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je preživel prvi dve leti svojega življenja, dokler se ni družina zaradi očetove službe preselila na Dolenjsko. A med šolskimi počitnicami se je rad vračal v rojstni kraj, kjer je zahajal v okoliško naravo ter se navduševal nad tamkajšnjimi srednjeveškimi freskami. Kako globoko se je to vpisalo vanj, je povedal tudi v enem izmed intervjujev leta 1977, v katerem je izpostavil, da je nanj najprej vplival bogat in neviden ter s skrivnostnimi silami prežet svet gozdov, čemur je dodajal zgodbe, ki jih je kot otrok poslušal doma. V istem intervjuju je, kot je na umetnikove besede opozorila kustosinja Tatjana Štefanič iz Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, dejal tudi, da so ga kasneje očarala še ljudska izročila, med njimi sejmi in pustne maske, zlasti kurenti, ki so bili s svojo starodavno mistično podobo temeljno izhodišče za njegov kasnejši razmah fantastične umetnosti. V omenjenem pogovoru je še dodal: »Ko se staramo in dozorevamo, naši spomini dobijo globlji pomen. Kar koli obstaja na sliki, odraža tisto, kar je avtor doživel pred štirinajstim letom, je dejal Picasso. Tudi sam sem enakega mnenja: to, kar sem ustvaril, le gradi na vsem, kar sem doživel in prinesel s seboj iz otroštva.«
Študij v Zagrebu in seznanitev s skupino Zemlja
V mladosti je imel Mihelič več likovnih učiteljev. Prvi je bil amaterski slikar Janko Trošt, ki je bil ravnatelj ljudske in meščanske šole v Ribnici, ki jo je obiskoval bodoči umetnik. V Ljubljani pa se je nato v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja šolal na zasebni risarski šoli Probuda pri Mateju Sternenu in Mirku Šubicu. Med letoma 1927 in 1931 je odšel na študij slikarstva na zagrebško likovno akademijo, kjer se je po besedah kustosinje seznanil s skupino umetnikov, združenih pod imenom Zemlja, ki so v svojih delih »upodabljali s takratno gospodarsko krizo povezano revščino na podeželju v bližini svetovljansko naravnanega mesta. Znano je, da so Miheličeve zgodnje upodobitve podeželskih motivov in pripadnikov nižjih družbenih slojev navdihovala predvsem dela vodje te skupine Krsta Hegedušića.«
Slikovite pokrajine z vaško arhitekturo in ljudmi, kot je še dodala sogovornica, je upodabljal tudi kasneje, ko je delal kot učitelj risanja v Kruševcu v Srbiji in nato še od leta 1936 do 1941, ko je poučeval na ptujski gimnaziji. V ptujskem obdobju se v umetnikovem opusu prvič pojavita tudi motiv kurenta in berača, ki ju je upodabljal tudi na svojih kasnejših delih.
Vloga druge svetovne vojne v umetniškem razvoju
V Miheličevem umetniškem razvoju, kot je podčrtala kustosinja Tatjana Štefanič, je bila druga svetovna vojna, ki jo je preživel med partizani in v tem času ustvaril številne risbe, najpomembnejše obdobje, saj je odločilno vplivala na njegovo poznejšo baladno-groteskno in fantazijsko-nadrealistično smer umetnosti. »Iz tistega obdobja so se ohranila številna dela, ki jih lahko opredelimo kot realistična, izjemno pomemben pa je cikel Apokalipsa, s katerim se je Mihelič že približal svetu fantastike.«
Kar se je, po besedah sogovornice, še izraziteje pokazalo po drugi svetovni vojni, ko se je Mihelič intenzivneje ukvarjal prav tako s knjižno ilustracijo, v kateri se je izrazila njegova domišljija. »Podobno kot obdobje vojne, ki ga je trajno zaznamovalo, moramo izpostaviti še njegovo desetmesečno študijsko bivanje v Parizu leta 1950, ki je v njegovem ustvarjanju prispevalo k premiku od realizma k modernizmu. Po vrnitvi domov so na dan privreli najrazličnejši motivi, v katerih so se vojni spomini spojili z že prej znanimi vsebinami. V tehniki lesoreza jih je med drugim izrazil v oblikovno skrbno izčiščenih upodobitvah, med njimi Kronista, ki ga je štel za svojo najboljšo grafiko, in Mrtvega kurenta, Starega Pana, Mrtvega demona ter Melanholije, ki so nastale leta 1955, in Obiska iz leta 1957.« Med cikli iz tega obdobja je poznavalka umetnikovega dela omenila še cikel Kresne noči, ki predstavlja vrhunec njegove sanjske domišljije, ki gledalca popelje »iz zemeljskega v brezbrežno okolje«.
Samota, minljivost, groza in vprašanja o obstoju
Miheličevo ustvarjanje v drugi polovici prejšnjega stoletja je bilo tako osebno obeleženo in prežeto z nadrealistično umetnostjo, v kateri se zrcalijo minevanje na osebni in družbeni ravni, vprašanja o obstoju in osamljenosti. Groza vojne iz njegove umetnosti ni izginila, prehajala je v podzavest in se pri enem od osrednjih predstavnikov partizanske umetnosti oglašala tudi v njegovem kasnejšem ustvarjalnem svetu.
Pri čemer se je z vprašanji življenja in smrti umetnik ukvarjal že veliko prej. Kot je dejala kustosinja Štefaničeva, je med študijem, ko je živel v veliki revščini, v zameno za hrano na zagrebški ginekološko-porodniški kliniki risal preparate mrtvih in patološko deformiranih novorojenčkov, kar je bilo psihično breme. »Po zaključku študija, ko si je na podstrešju domače hiše v Dolenjih Lazih zasilno uredil atelje, so nastale risbe z motiviko jame Tentere, njegove otroške jame strahov, zapuščenih vrtov, samotnih pokopališč, uvelih oziroma posušenih cvetlic in podobno.«
V umetnikovo zavest se je močno zasidral še en tragični dogodek iz ptujskega obdobja. To je bila smrt v kurenta preoblečenega fanta, obdanega z opitimi maskami, kar ga je »pretreslo po človeški plati in hkrati slikarsko pritegnilo. Z upodobitvijo Mrtvega kurenta leta 1938, v slikarski jezik prevedene pripovedi o minevanju in smrti, kasneje tudi kot prispodobi slovenske zgodovine, je postavil izhodišče svojim številnim poznejšim različicam motiva.« To delo je za osrednjo sliko iz ptujskega obdobja, kot je poudarila kustosinja, označil tudi avtor sam, njegov kronist Lojze Gostiša pa je to opredelil kot prvi veliki slikarski motiv umetnika. »Drugo veliko temo iz ptujskega obdobja, ki razodeva slikarjevo dovzetnost za grozeče vzdušje ob napovedujoči se vojni, Proščenje na Ptujski Gori, je umetnik najprej udejanjil v sicer nedokončani barvni študiji iz leta 1939, posvečeni istega leta preminuli ženi Vlasti. Novo varianto ptujskogorskega motiva pa je naslikal naslednje leto,« je o avtorjevem delu še povedala sogovornica in ob tem dodala, da sta se ob veliki temi njegovega dela vpisali v zgodovino slovenskega slikarstva.
Vrhunec ustvarjanja
Za ustvarjalni vrhunec v Miheličevem opusu veljajo petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je kot priznan predstavnik fantastične umetnosti razstavljal in prejemal nagrade v Evropi in Južni Ameriki. Pri čemer je plodoviti avtor poleg grafik, slik in risb ustvarjal tudi likovne predloge za tapiserije, lutke in scenografije. Od leta 1945 in do upokojitve pa je bil tudi profesor na likovni akademiji v Ljubljani, kjer je dobil naziv zaslužnega profesorja, dva mandata pa je bil tudi prvi človek likovne akademije. Leta 1965 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Njegova dela hranijo v različnih zbirkah galerij in muzejev doma in po svetu, pri čemer je risbe in grafike iz obdobja po drugi svetovni vojni v začetku devetdesetih let avtor podaril mestu Ptuj in ptujskemu muzeju, izbrana dela iz povojnega slikarskega opusa pa škofjeloškemu muzeju, kjer so v galeriji Franceta Miheliča na ogled v prenovljeni srednjeveški Kašči. Medtem ko je v Grafičnem kabinetu Franceta Miheliča pod okriljem Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož umetnika mogoče spoznati tudi kot odličnega risarja. Njegovi risarski zapisi so širši javnosti manj znani, a kot je poudarila Tatjana Štefanič, se v njih odraža, kakšen »gospodar črt« je bil, saj je ob različnih priložnostih risal tako rekoč vse življenje. »Risba mu je vedno pomenila osnovo drugim likovnim tehnikam, saj je bil mnenja, da brez obvladovanja črt likovne umetnosti sploh ni.«
