Primož Brezec, rojen 2. oktobra 1979 v Postojni, je eden naših najboljših košarkarjev doslej, s svojimi 216 centimetri pa še vedno velja za najvišjega Slovenca (prvo mesto si resnici na ljubo deli z enako visokim nekdanjim reprezentančnim kolegom Mirzo Begićem, ki je pred leti dobil slovensko državljanstvo). A Brezec ni izstopal le po svoji višini, ampak tudi po nadarjenosti, zaradi katere si je kot šele tretji Slovenec (za Markom Milićem in Rašem Nesterovićem) utrl pot tudi v ligo NBA. Z ligo še vedno poslovno sodeluje kot skavt oziroma uradni mednarodni oglednik moštva Cleveland Cavaliers, za katerega sicer nikoli ni igral.
Leta 1998 je iz Kraškega zidarja prišel v ljubljansko Union Olimpijo. »Začelo se ni najboljše, saj sem se že na pripravljalni tekmi poškodoval in tri mesece sploh nisem igral. Dobra plat tega je bila, da sem se med odsotnostjo z igrišča fizično okrepil in prejšnjim komaj 100 kilogramom dodal precej mišic, tako da sem se laže tepel pod košem,« se je v pogovoru za Nedeljski dnevnik pred slabim desetletjem spominjal Brezec, ki je na eni od tekem evrolige za Olimpijo dosegel kar 35 točk. Zaradi odličnih predstav je kmalu vzbudil pozornost ameriške lige NBA in leta 2001 najprej odšel v Indiano, ki ga je na naboru izbrala kot 27. po vrsti. Večjo sled pa je pustil po prestopu v novoustanovljeno moštvo Charlotte Bobcats, za katero je dosegel celo prvi koš v zgodovini kluba. S prvim košem je kasneje na prijateljski reprezentančni tekmi proti Španiji krstil tudi dvorano Stožice.
Član prve peterice
V dveh sezonah je za Charlotte odigral 151 tekem, vselej kot član prve peterice, v povprečju pa je dosegel po 12,7 točke in 6,4 skoka na tekmo. V tem klubu je poleg uspeha spoznal tudi, kako trd je lahko kruh v ligi NBA. »Že ko sem prišel tja, mi je agent svetoval, naj imam vedno pripravljene kovčke, saj nikoli ne veš, kakšna usoda te čaka. Nenadoma te lahko pokličejo v pisarno, kjer izveš, da so te prodali drugam in da se moraš drugo jutro oglasiti v novem klubu. V Indiani sem zamenjal klub poleti, zato tista selitev ni potekala tako stresno in čez noč. V Charlottu pa sem se v drugi sezoni že ogreval za tekmo, ko so me poklicali k direktorju kluba, ki je dejal le: 'Brez zamere, ampak odločili smo se, da te pošljemo v Detroit, hvala in na svidenje.' Igralec za to navadno izve zadnji. Še žena Nada je to izvedela pol ure pred agentom,« je povedal Brezec.
Kasneje je nastopal še za Detroit, Toronto, Philadelphio in Milwaukee, skupaj pa je v NBA ostal osem sezon, odigral 346 tekem in v povprečju dosegal po sedem točk in štiri skoke na tekmo. Z igranjem v NBA si je poleg okrog 13 milijonov dolarjev prislužil tudi lepo pokojnino, do katere je upravičen od 45. leta starosti. »V mojem času je bilo košarkarjev iz Evrope že precej in nam je bilo laže kot nekoč Draženu Petroviću, ki nam je utiral pot. Čeprav so poklicni košarkarji tam nekakšne zvezde, pa njihovo življenje nikakor ni lahko. Ljudje ne vidijo, koliko napornih treningov, bolečin, dolgih potovanj in stresnih selitev je za vsem tem. Zaradi pogostih potovanj moraš kdaj v hotelu vprašati, v katerem mestu sploh si,« nam je pred leti predstavil še manj svetlo plat sicer bleščeče NBA-kariere.
Za slovo spet doma
Preizkusil se je tudi v italijanski in ruski ligi, v vseh klubih, kjer je bilo mogoče izbirati številko, pa si je izbral sedmico. »Zaradi očeta Hilarija, ki je nosil to številko v Slovanu, Olimpiji in reprezentanci. Samo nadaljeval sem tradicijo,« je pojasnil košarkar, ki je za reprezentanco Slovenije odigral 49 tekem, med drugim na dveh svetovnih in treh evropskih prvenstvih, tudi leta 2009 na Poljskem, kjer je četa Jureta Zdovca z veliko smole zasedla četrto mesto in za las ostala brez naše prve medalje. Med svoje večje uspehe Brezec šteje tudi osvojitev srebrne medalje na evropskem prvenstvu do 20 let.
Svojo poslovilno tekmo je po dveh desetletjih košarkarske kariere, v kateri je igral za 13 klubov (nazadnje v Kuvajtu, Bahrajnu in na Cipru), odigral leta 2018 natanko tam, kjer jo je začel: v Sežani in za klub, kjer je prvič opozoril s svojo višino in košarkarsko nadarjenostjo. Borbenost in bojevitost je pokazal tudi na poslovilni tekmi, ki je bila hkrati derbi druge slovenske košarkarske lige, zdaj pa jo menda najraje sprošča s treningi borilnih veščin in tenisom.
