Se še spominjate doktor romanov? Dolga leta so jih izdajali pri nas in so bili lep čas sila priljubljeni. Manj pa je sicer znano, da gre za žanr, ki so ga v Nemčiji poznali že desetletja pred tem in se mu reče »arztroman«, kar dobesedno pomeni zdravniški roman.
Današnja sobota ima v sebi nekaj nostalgičnega pridiha, navezadnje pa prihaja december, ko radi pogledamo v preteklost. Zato smo za današnji dan pripravili eno takšnih zgodb, ki je bržkone tipična za žanr in v katerih smo nekoč tako zelo uživali. Upamo, da boste tudi vi. Zgodba nosi naslov Srce kirurga ne laže.
***
1. poglavje: Nevihtna noč
Dr. Andrej Hrast si je z utrujeno kretnjo snel kirurško masko in jo odvrgel v koš. Znoj mu je polzel po visokem čelu, toda njegove jekleno modre oči so še vedno žarele v plamenu zmagoslavja. Operacija je trajala dolgih šest ur: šest ur boja s smrtjo, v katerem je na koncu zmagalo življenje.
Skozi okna elitne Klinike ob jezeru je bilo slišati bobnenje groma. Zunaj je divjala poletna nevihta, veter je lomil veje v parku, dež pa je bičal stekla operacijskega bloka, kot bi želel vdreti.
»Vitalne funkcije so stabilne, doktor,« je tiho rekel anesteziolog.
Andrej je prikimal. »Odlično. Prepeljite ga na intenzivno nego. Danes smo naredili čudež.«
Ko je osebje začelo pospravljati instrumente, je Andrej stopil v predprostor za umivanje rok. Naslonil se je na hladne ploščice in zaprl oči. Bil je izčrpan, toda ne samo zaradi dela. Njegova duša je bila utrujena. Življenje, ki ga je živel zunaj teh zidov, je postajalo zlagana predstava.
»Doktor Hrast?«
Glas je bil mehak kot žamet. Andrej se je zdrznil in odprl oči. V okvirju vrat je stala sestra Maja. Njena bela uniforma je bila skromna, toda na njej je delovala kot kraljevsko oblačilo. Njeni svetli lasje so ji v neubogljivih kodrih uhajali izpod kape, v velikih rjavih očeh pa se je zrcalila neizmerna skrb.
V rokah je držala skodelico kave. Točno takšne, kot jo je imel najraje. Črne, močne, brez sladkorja.
»Mislila sem, da vam bo prijala,« je rekla in stopila korak bližje. »Vsi so že odšli, vi pa... vi vedno ostanete zadnji.«
»Hvala, Maja,« je rekel in njegov globok glas je v tišini hodnika zvenel nenavadno hripavo. Vzel je skodelico, pri tem pa so se njuni prsti za trenutek dotaknili. Skozi Andreja je švignil električni tok, močnejši od tistega, s katerim je oživljal paciente.
Maja je hitro umaknila roko in povesila pogled, da bi skrila rdečico. V zadregi je pograbila pladenj, kot bi to že načrtovala. Že tri leta je bila tiho, brezupno zaljubljena v primarija Hrasta. A vedela je, kje je njeno mesto. On je bil slaven kirurg, zaročenec hčerke lastnika klinike. Ona pa le preprosto dekle s podeželja, ki je živelo za svoje paciente.
»Morali bi domov, doktor,« je zašepetala. »Klavdija vas verjetno čaka.«
Ob omembi tega imena se je Andrejev obraz stemnil. Zrahljal si je ovratnik, kot bi ga nenadoma začel dušiti.
2. poglavje: Ledena kraljica
Še preden je Andrej lahko odgovoril, so se nihajna vrata sunkovito odprla. V prostor je vdrla mešanica hladnega prepiha in vsiljivega, dragega parfuma.
»Andrej!«
Glas je zarezal v tišino kot skalpel. Vstopila je Klavdija Kleman. Bila je vizija razkošja, ki v ta prostor ni sodila. Nosila je večerno obleko iz rdeče svile, ki se je oprijemala njenega vitkega telesa, na ramenih pa je imela premočeno krzneno ogrinjalo. Njeni črni lasje so bili mokri od dežja, njen obraz je bil ledeno hladen.
Premerila je sobo s prezirnim pogledom, ki se je za trenutek ustavil na Maji, kot bi gledala madež na tleh, nato pa se usmerila v Andreja.
»Dve uri!« je zakričala, njen glas pa je odmeval od ploščic. »Dve uri čepim v avtu pred kliniko! Opera se je končala, sprejem pri guvernerju se je začel, ti pa se tukaj igraš boga s to... s to postrežnico!«
Maja je prebledela. Stisnila je pladenj k prsim, kot ščit, in stopila korak nazaj. »Gospodična Kleman, jaz sem samo...«
»Tiho!« jo je prekinila Klavdija in dvignila roko, na kateri se je bleščal diamant. »Ne zanimajo me izgovori osebja. Andrej, greva. Takoj.«
Andrej je počasi odložil kavo. Njegov obraz je bil miren, toda v čeljusti mu je utripala žila, znak, da v njem vre.
»Klavdija, prosim,« je rekel z glasom, ki je bil nevaren v svoji mirnosti. »Pacientu je počila aorta. Mlad fant je bil. Nisem ga mogel pustiti umreti, da bi šel poslušat Puccinija.«
Klavdija je stopila čisto do njega. Njene oči so metale iskre. »Vedno imaš izgovore! Vedno so tvoji umazani pacienti pomembnejši od mene! Od naju! Ali pozabljaš, kdo financira tvoje raziskave? Pozabljaš, da je moj oče lastnik te klinike?«
V zraku je napetost postala skoraj otipljiva.
»Dovolj imam tega,« je nadaljevala in njen glas je prešel v sikajoč šepet. »Izbiraj, Andrej. Ali ta prekleta bolnišnica in tvoji 'nujni primeri', ali pa jaz in življenje na visoki nogi. Jutri potujeva na Maldive. Letalske karte so v avtu. Če ne greš z mano skozi ta vrata v petih minutah, je med nama konec. In poskrbela bom, da v tem mestu ne boš več dobil službe.«
3. poglavje: Odločitev
V prostoru je zavladala grobna tišina. Slišati je bilo zgolj brnenje hladilnika za zdravila in oddaljeno grmenje.
Maja je začutila solze v očeh. To je bil konec. Andrej bo odšel. Seveda bo odšel. Kdo bi zavrnil bogastvo in moč zaradi službe? Tiho se je obrnila, da bi se izmuznila v garderobo in tam v miru zlomila.
»Maja, počakajte,« je nenadoma rekel Andrej.
Maja je obstala. Klavdija je presenečeno dvignila obrv. »Prosim? Kaj ima ona s tem?«
Andrej je pogledal Klavdijo globoko v oči. V tistem trenutku je spregledal. Videl je njeno lepoto, ki je bila samo maska za praznino. Videl je leta manipulacij, hladnih večerij in zlaganih nasmehov. Nato je pogledal Majo. Videl je njeno preprostost, njeno toplino in tisto tiho moč, s katero mu je stala ob strani v najtežjih nočeh dežurstva.
»Imaš prav, Klavdija,« je rekel počasi. »Čas je, da izberem.«
Počasi je dvignil levo roko. Z desno je prijel zlat prstan na svojem prstancu. Klavdija je zadržala dih, prepričana, da bo rekel kaj v opravičilo.
Namesto tega je s prsta potegnil prstan. Kovina je zvenela votlo, ko jo je položil na kovinsko mizo poleg skalpelov.
»Izberem tisto, kar je resnično,« je rekel trdno. »Izberem življenje, ne denarja. Izberem sočutje, ne izsiljevanja. In predvsem... izberem žensko, ki ve, da je srce več kot samo mišica, ki poganja kri. Žensko, ki mi podpre, ko sem na tleh, in ne prinese groženj.«
Klavdija je odprla usta, toda ni mogla spraviti besede iz sebe. Njen obraz se je spačil v grimaso besa. Zgrabila je prstan z mize, se obrnila na petah in brez besed, s topotom visokih pet, viharno zapustila prostor. Vrata so se za njo zazibala, kot bi si prostor končno oddahnil.
4. poglavje: Novi začetek
Andrej in Maja sta ostala sama. Nevihta zunaj se je nenadoma zdela daleč stran.
Andrej je stopil k njej. Maja je trepetala kot prestrašena ptica. »Doktor... Andrej... ali ste prepričani? Njen oče...«
»Njen oče naj ima svojo kliniko,« jo je prekinil in ji nežno vzel pladenj iz rok ter ga odložil. Nato je z obema rokama objel njen obraz. Njegove dlani, tiste dragocene roke kirurga, so bile presenetljivo nežne.
»Jaz imam nekaj, kar je vredno več kot celotna klinika,« je zašepetal in ji s palcem obrisal solzo, ki ji je ušla po licu. »Imam svojo čast. In če mi dovoliš... imam morda končno tudi priložnost za pravo ljubezen.«
»O, Andrej,« je izdihnila Maja, njeno srce pa je razbijalo kot noro. »Ves ta čas sem sanjala o tem trenutku, a si nisem upala verjeti.«
»Oprostite, da sem bil tako slep,« se je nasmehnil in gubice okoli njegovih oči so se zmehčale. »Iskal sem srečo v visokih dvoranah, čakala pa me je tukaj, v operacijski sobi, z najboljšo kavo na svetu.«
Sklonil se je k njej. Zunaj se je nebo zbistrilo in mesečina je posvetila skozi okno, ko so se njune ustnice končno srečale. Bil je poljub, poln obljub, nežnosti in strasti, ki je tlela vsa ta leta.
Na steni je ura odbila polnoč, a za Andreja in Majo se je čas šele začel.
KONEC
***
Zgodbo svobodno delite s svojimi prijatelji ali sorodniki. Če bo med bralci priljubljena, bomo poskrbeli, da bomo napisali in objavili še kakšno.
