Na balkonskih rastlinah, predvsem na oleandrih, sem opazila bele volnate kepice, največ na poganjkih in spodnji strani listov. Nekaj podobnega sem našla tudi na sobnih rastlinah. Za kaj gre in kako se tega znebim?
Gabrijela, po elektronski pošti
Odgovor: Ko se temperature spustijo in rastline z balkona počasi selimo v notranje prostore, pogosto z njimi preselimo tudi neželene goste. Eden takih je tudi volnata uš, drobni, beli škodljivec, ki ga prepoznamo po kosmičastem, kot iz vate spletenem videzu. Jeseni jih na sobnih in okenskih rastlinah opazimo veliko pogosteje kot poleti, saj so v notranjih prostorih zanje idealne razmere.
Volnate uši se hranijo s sesanjem rastlinskih sokov in s tem rastline oslabijo. Posledica so rumeni, zviti ali oveneli listi, poganjki zastanejo v rasti, rastline pa izgubijo sijaj in vitalnost. Poleg tega volnate uši izločajo medeno roso, lepljivo snov, na kateri se kmalu razvije črna gliva, ki ji pravimo tudi sajavost. Napadene rastline so zato lepljive, potemnijo in so nezdravega videza. Volnate uši najraje napadejo hibiskus, oleander, fikus, orhideje, kaktuse, sukulente in citruse, a tudi druge rastline, ki jih jeseni prinašamo v notranje prostore. Volnate uši se pogosto skrijejo v pazduhe listov ali v zavetje pri osnovi poganjkov, zato jih zlahka spregledamo. Ko pa enkrat vstopijo v notranje prostore, se jih težko znebimo, saj tam nimajo naravnih sovražnikov.
Če torej na rastlini opazimo bele kepice, je zagotovo čas za ukrepanje. Če je napad v manjšem obsegu, ga lahko odpravimo ročno, in sicer tako, da s palčko, namočeno v alkohol ali milnico, nežno odstranimo uši z listov in stebel. Rastline lahko tudi speremo z mlačno vodo in nekaj kapljicami tekočega mila. To odstrani medeno roso in hkrati spere del škodljivcev. Pri večjem napadu lahko rastline poškropimo z neemovim oljem ali raztopino mila in alkohola, kar deluje dovolj učinkovito ob dovolj redni uporabi. Če škodljivce odkrijemo pozno in je rastlina že močno prizadeta, svetujemo, da tako rastlino raje odstranimo, da ne ogrozi sosednjih rastlin.
Zavržemo tudi zemljo, v kateri je taka rastlina rasla. Posodo temeljito operemo. Pri volnati uši velja, da je veliko boljša in učinkovitejša preventiva kot kurativa, saj jo, ko je enkrat močno razmnožena in razširjena po rastlini, res težko ustavimo. Zato moramo preventivnim ukrepom nameniti res vso pozornost. Preden rastline jeseni prenesemo v notranje prostore, jih temeljito pregledamo. Posebej pozorni smo na skrite kotičke pri listnih pecljih, na spodnji strani listov in pri koreninskem vratu.
Vsako rastlino, ki kaže znake okužbe, postavimo ločeno in jo nekaj dni opazujemo ter pri tem skrbno odstranjujemo škodljivce, če jih zaznamo. Šele ko smo prepričani, da na rastlini volnatih uši ni ali jih ni več, jo prenesemo k drugim rastlinam. Pri rastlinah, ki jih imamo v notranjih prostorih, pa lahko veliko naredimo tudi z rednim brisanjem listov.
Volnate uši so trdovraten škodljivec in jih le redko odpravimo z enim ukrepom. Najbolje je, da delujemo postopno in potrpežljivo. Vse pa se začne že z rednim pregledovanjem in primerno oskrbo rastlin. Prekomerno gnojenje in zalivanje namreč še povečata možnosti pojava in razmnoževanja volnatih uši.
***
V Nedeljskem dnevniku že desetletja objavljamo rubriko Kmetijski nasveti. V njej bralci sprašujete, strokovnjak odgovarja. Seveda ne gre samo za »kmetijski« nasvet, pač pa tudi za nasvet za urejanje vrta, rastlin v notranjih prostorih in še marsikaj drugega. Odgovarja in svetuje mag. Uroš Benec, univ. dipl. inž. agronomije. Vprašanja lahko pošljete na info@nedeljski.si. Vabljeni.
