Verjetno poznate ta scenarij: torek zvečer, zunaj je tema, vi pa zaviti v odejo napeto strmite v televizijski ekran, kjer serijski morilec preži na naslednjo žrtev. Morda se vam med prizori prikrade tiho, nelagodno vprašanje: »Je z menoj kaj narobe, da to gledam? Zakaj me grozote privlačijo, namesto da bi me odbijale?« In če ste ženska, je verjetnost, da ste ljubiteljica žanra »true crime« (resnični zločini), še toliko večja. Prav to je bila izhodiščna točka zanimive raziskave, ki so jo lani opravili naši sosedje na Univerzi v Gradcu.
Znanstveniki so namreč potrdili, kar statistike svetovne platforme Netflix in podkastov kažejo že leta: ženske so daleč najzvestejše potrošnice vsebin o resničnih zločinih. A v nasprotju s splošnim prepričanjem, da gre pri tem za nezdravo fascinacijo s krvjo ali nasiljem, so raziskovalci odkrili nekaj povsem drugega. Skeniranje možganskih aktivnosti in psihološki testi so pokazali, da gledalci kriminalk, še posebej ženske, ne iščejo nasilja zaradi nasilja samega. Prav nasprotno – med ženskami so zaznali povečano aktivnost v delih možganov, ki so povezani z empatijo in sočutjem. Ko gledate detektiva, ki lovi storilca, se vaši možgani ne postavijo na stran agresorja, temveč intenzivno sočustvujejo z žrtvijo in podzavestno iščejo pot do pravice.
Kriminalke kot trening za živčni sistem
Fenomen še podrobneje pojasnjuje znamenita študija, ki sta jo leta 2010 objavila raziskovalca Vicary in Fraley. Ugotovila sta, da je naše zanimanje za mračne teme pravzaprav starodaven evolucijski mehanizem, ki nam je tisočletja pomagal preživeti. Kriminalke in dokumentarci o zločinih so za naše možgane kot varni priročniki za preživetje: ženske so v raziskavi pokazale izrazito preferenco do zgodb, ki so vsebovale vpogled v psihologijo morilca in podrobnosti o tem, kako se je žrtev rešila.
Medtem ko zavestno zgolj spremljate napeto zgodbo, vaša podzavest mrzlično zbira podatke: kakšni so opozorilni znaki, katere napake je naredila žrtev in kako bi se sami izognili podobni usodi. Gre za učenje na napakah drugih, kar je z vidika preživetja najbolj varna in pametna evolucijska strategija.
A to ni edini učinek. Poleg učenja ima gledanje teh vsebin še en, na videz paradoksalen učinek – pomirjanje. Dr. Coltan Scrivner z Univerze v Chicagu, ki se ukvarja s tako imenovano »morbidno radovednostjo«, trdi, da ljudje, ki redno gledajo kriminalke ali grozljivke, pogosto kažejo večjo psihološko odpornost tudi v resničnem življenju. Gledanje serij, kot sta Zločinski um ali Zakon in red, je pravzaprav vaja za živčni sistem: v varnem zavetju se z udobnega kavča izpostavite nadzorovanemu stresu in strahu, ki imata jasen začetek in konec. S tem možgane naučimo, da ostanejo zbrani tudi ob tesnobi. Ko se v seriji zločinec ujame, red pa ponovno vzpostavi, to v možgane pošlje močan signal o moralnem zadoščenju in varnosti, kar paradoksalno znižuje anksioznost pred spanjem.
Naslednjič, ko boste z navdušenjem kliknili na novo epizodo o mračnem umoru, se torej ne počutite krive. Z vami ni nič narobe. Vaša radovednost je znak empatije, želje po razumevanju človeške narave v vseh njenih odtenkih in podzavestne potrebe, da ostanete varni v svetu, ki je – kljub vsemu – še vedno poln nepredvidljivosti.
