Spoštovane bralke, dragi bralci, kot smo že napisali, ste nam v zadnjih mesecih tisti, ki ste se odzvali na naš razpis Zgodba Nedeljskega, lepo popestrili urice, ki smo jih v uredništvu namenili branju vaših prispevkov.
Prejeli smo krepko čez dvesto vaših literarnih izdelkov in če sodimo po njih, potem se v marsikateremu od vas skriva obetavna pisateljska žilica. Povečini ste se izkazali kot izjemni pripovedovalci, ki svoji domišljiji vsekakor znate najti prosto pot. Pohvalno je tudi, da v dobi digitalizacije in modernizacije veselje in strast do pisanja, do sproščanja domišljije, še nista ugasnila. Tokrat objavljamo literarni prispevek natečaja Zgodba Nedeljskega, ki ga je napisal bralec Andrej Ivanuša.
***
Stvarjenje življenja
Privoščiti sem si hotel kratek počitek in sem zato natančno preverjal porabo energije. Časoplov je neverjetno energijsko potratna naprava. Časovno-prostorska črvina mora biti ves čas odprta za komunikacijo, prenos podatkov, za vzdrževanje prostorskega mehurčka in za delovanje merilnih instrumentov.
»Nikolina, kar se mene tiče, so vse stvari na svojem mestu. Zdajle grem malo zadremat,« sem rekel partnerici.
Nikolina je pokimala in se zasmejala:
»Prav! Tri ure imaš časa, potem pa te bom zamenjala.«
»No, naj ti bo!« sem rekel. »A če boš na Zemlji končno odkrila, kje se je začelo življenje, me takoj prebudi. Takega odkritja nočem zamuditi.«
Spet se je zasmejala:
»Ne bom te zbudila. Če bom kaj našla, te bom pustila kar spati. Saj veš – vse bo moje, samo moje, moje!«
Skomignil sem z rameni: »Grem spat! Lahko noč!«
Potovanje skozi čas in prostor je bilo omogočeno šele pred nekaj leti. A za zdaj poznamo le potovanje v času nazaj. V prihodnost po sedaj znanem ni mogoče potovati, saj se dogodki še niso ustvarili. Pojasnim naj, da preteklosti ni mogoče spreminjati. Naši časoplovi so obdani s prostorsko-časovnim mehurčkom in iz njega ni mogoče ničesar poslati v okolje. Lahko smo le opazovalci dogodkov.
Ponosen sem bil, da sva z Nikolino, sodelavko na tehničnem inštitutu, prišla na genialno idejo in zanjo dobila vso finančno in tehnično podporo. Najina ideja je bila, da se vrneva v čas, ko naj bi se pričelo življenje na Zemlji.
Prvi časovni skok naju je zapeljal 4,5 milijarde let v preteklost. Ko sva stabilizirala časoplov, sva hitro ugotovila, da življenja takrat še ni bilo. Potem sva se počasi vračala v intervalih po milijon let. Sedaj sva pri 4,2 milijarde let v preteklosti. Po sedaj znanih fosilih bi naj to bila doba, ko se je vse skupaj začelo.
»Andrej, zbudi se! To moraš videti!« me je pokonci pognal vznemirjen glas Nikoline, ki je prihajal preko zvočnika. Takoj sem oddrvel do komandnega modula.
»Kaj si odkrila? Kaj imaš? Si našla življenje!«
Odmahnila je z roko.
»Ne, ni življenje. Poglej, vesoljska sonda!« je vznemirjeno pokazala na zaslon.
»Kaj? Vesoljska sonda!«
»Ja, poglej!«
Strmel sem v ekran. Izza Lune je proti Zemlji potovalo nenavadno telo. Nekaj trenutkov kasneje je sonda zašla v prvotno zemeljsko atmosfero, začela žareti in čez nekaj sekund je trčila ob tla. Nastal je krater.
»Noro! Izvenzemeljsko vesoljsko plovilo,« je vznemirjeno zaklicala Nikolina.
»Nemogoče!« sem izdavil. »Mogoče je naše.«
»Ne! Poglej …« je rekla Nikolina in povečala sliko.
Sedaj sem tudi sam podrobno pogledal in kmalu spoznal, da je vesoljsko plovilo resnično drugačno od vsega, kar bi lahko naredil človek.
»Hej, prav imaš. Bom preveril, od kod je to priletelo!« sem rekel in pognal računalnik z mislimi. V glavi so se mi zavrtele številke in čez nekaj sekund sem poznal rezultat.
»Hm, tole pa je res zanimivo. Priletela je s planeta Sagale, ki kroži okrog zvezde Sirius B, 8,6 svetlobnega leta od tukaj,« sem rekel.
A potem je mojo pozornost pritegnilo utripanje drobnega bioindikatorja ob robu ekrana. S prstom sem pokazal nanj:
»Hej! Kaj pa to pomeni!«
Nikolina je obrnila glavo. Samo nemo je strmela.
Potem sva se spogledala.
Mrzlično sva pričela meriti in računati.
Nekaj sekund kasneje sva oba skoraj istočasno rekla:
»Na plovilu so mikrobi!«
»Njihova genetska koda je identična z našo!« sem izdavil.
»Le kako je to mogoče? Saj je prispela z drugega planeta, oddaljenega 8 svetlobnih let!« je dodala Nikolina.
»Saj … Ampak, mogoče …« sem zašepetal. Nato sem predlagal:
»Skočiva sto tisoč let naprej. Imam idejo, ki jo moram preveriti!«
Skok je je minil brez zapletov in čez trideset minut sva bila znova v isti orbiti okrog Zemlje.
»Sistemi so stabilni!« sem dejal. »Usmeri biomerilnike na isto mesto, kamor je padla sonda.«
»Prav, sem usmerila,« je odvrnila Nikolina. »Kaj imaš v mislih?«
»Ti samo meri in poročaj o rezultatih,« sem zatrmoglavil.
Bistro me je pogledala:
»Pa menda ne misliš, da so tisti mikrobi s sonde preživeli trk z Zemljo?«
Ponovil sem:
»Ti samo meri in povej rezultate!«
Zasmejala se je:
»Uh, kako si naporen! Ko na Zemljo trči meteor, pobije vse okrog sebe. Tudi mikrobe in bakterije. Tukaj pa naj bi preživeli? Lepo te prosim!«
»Ne vem! Mogoče! Zato pa, prosim, preveri!« sem odvrnil.
Nekaj sekund kasneje so bioindikatorji pričeli utripati. V kraterju, ki ga je naredila izvenzemeljska sonda, se je nabrala topla, rahlo žveplasta voda. Mikrobi, ki so preživeli potovanje na sondi skozi krute vesoljske pogoje, so se v obdobju sto tisoč let veselo in obilno razmnožili.
Nikolina je brez besed strmela in znova preverjala rezultate.
»Andrej, imel si prav,« je zašepetala in še vedno ni odmaknila pogleda z merilnih kazalcev. »Sonda s planeta Sagale – Sirius B je prinesla biološki material in to je začetek stvarjenja življenja na Zemlji.«
»Res je!« sem potrdil. »Pred deset tisoč leti, preden je sonda trčila na Zemljo, so očitno Sagalci pričeli raziskovati vesolje. Najprej s sondami. Zagotovo so se trudili, da bi bile popolnoma sterilne. A vprašanje je, ali so imeli dobro tehnologijo za popolno sterilizacijo naprav. To v zadnjih petsto letih počnemo tudi Zemljani. Zagotovo je tudi na sondi Voyager kakšen zemeljski mikrob, ki potuje podobni usodi naproti. Saj je bila sonda sterilizirana. A sem sedaj vedno bolj prepričan, da takrat niso mogli zagotoviti brezhibne sterilizacije.«
Čez nekaj časa je Nikolina tiho rekla:
»Predlagam, da preveriva tudi to. Skočiva skozi čas in prostor na rob našega osončja, kjer ga ravno zapušča sonda Voyager I.«
Preverila sva. Tudi na Voyagerju I so mikrobi, ki zdaj veselo potujejo po vesolju. Mogoče bo plovilo padlo na kakšen primeren planet na drugem koncu naše galaksije. Potem bomo pač Zemljani krivi za stvarjenje življenja na tistem planetu.
