Danes Aleksander Praper svoje znanje o oblikovanju predaja študentom, vsako leto pa se potrudi in izda edinstveni koledar, na katerem je njegovih dvanajst štirikolesnih kreacij. Za vse tiste, ki radi kolesarijo in si želijo kolesa, ki je unikatno in nekaj posebnega, pa je oblikoval ultralahko električno kolo, ki sliši na ime noordung.
Kako je mogoče, da oblikovalci v letu 2025 še vedno rišete s svinčnikom?
Vprašanje je zanimivo in smiselno. Vsi ne rišejo več s klasičnim ali kemičnim svinčnikom. Pri študentih opažam, da so jim bližje tablice. A skica na papirju je hitra, pristna in izvedljiva kjer koli. Krepi psihofizične sposobnosti, zahteva več spretnosti in koncentracije, izvirnik ostane v fizični obliki. Ker pa risanje ni bistvo oblikovanja, ampak ga potrebujemo za nazoren prikaz idej, se mi izbira orodja niti ne zdi ključnega pomena.
Toda brez računalnika verjetno vseeno ne gre. Se je z uvedbo računalnikov vaše delo veliko spremenilo ali je pristop k oblikovanju podoben tistemu pred 30 leti?
Spremenilo se je ogromno, a oblikovanje še vedno obsega podobne korake, le da so ti zdaj hitrejši. Občutno prej lahko dosežemo simulacijo realnega videza in delamo spremembe, variacije. Na voljo so programi umetne inteligence, ki grobo skico ob opisu ideje hitro pretvorijo v privlačno vizualizacijo. Žal ob digitalni pomoči ljudje zanemarjajo svoje veščine in sposobnosti, produkti pa postajajo bolj generični.
Rišete že od rane mladosti. Zakaj prav avtomobile?
Avti so mi blizu, odkar pomnim. Od mojega rojstva do osemnajstega leta smo doma imeli fička. Jugoslavija je zaostajala za razvitimi državami, kar smo opazili predvsem takrat, ko smo na morju videli turiste v dobrih avtomobilih. Ker sem si želel boljšega, sem že v osnovni šoli začel sanjati in risati, kakšen avto bi si sam oblikoval.
Ste bili blizu temu, da bi dobili službo pri kakšni ugledni znamki? Leta 1992, denimo, ko ste s svojo vizijo BMW serije 7 prepričali vodjo notranjega dizajna?
Ko sem bil star 15 let, sem na neki splošni BMW-jev naslov poslal nekaj skic in jih prosil za prospekte. Odgovor sem dobil iz centra za dizajn. Izrazili so navdušenje nad videnim in začelo se je sodelovanje, ki je trajalo deset let. Ponudili so mi štipendijo za specializirani študij v Pforzheimu, a tam niso priznali moje fakultetne izobrazbe, ki bi bila osnova. Hkrati se je zgodila Banglova generacija BMW-jev. V tistem slogu se nisem videl, zato sem opustil stike. S finančnega vidika verjetno neumnost, a ostal sem zvest sebi.
Večina vas pozna po ekskluzivnem stenskem koledarju Alpra Design. Od kod vsako leto črpate navdih?
Na Koroškem smo nekoč imeli močno dobaviteljsko industrijo, ki je delala za različne avtomobilske znamke, za poslovna darila pa so delili precej cenene koledarje, na katerih so bile ob avtih pogosto ženske. Leta 1994 sem si za njih zamislil nevtralni avtomobilski koledar, brez obstoječih znamk, s pogledom v prihodnost. Takšnega lahko narediš le z risbo, s svojimi vizijami. Od takrat ostajajo rdeča nit moji avtomobilski dizajni, a koledar se vsako leto spreminja, saj ima vsakič drugo zgodbo. V obdobju covida je bila tematika sožitje generacij in sem ob dizajne narisal starodobnike. Ob 30-letnici prvega obiska v BMW-ju sem na novo interpretiral moj takratni specifični način senčenja. Za prihodnje leto sem v ozadje avtov postavil razgibane oblike stavb na temo »vožnja domov«.
Oblikovalci dejansko gledate v prihodnost?
Moramo, če želimo razvijati predmet, ki bo v uporabi šele čez nekaj let.
Kako težko je narisati avto, ki je oblikovno všečen, hkrati pa tudi uporaben?
Zelo je odvisno od tega, kaj nekdo šteje za uporabnost. V splošnem je uporaben vsak avto, ki lahko prevaža potnike. Tudi kabrioleti, kupeji in superšportniki, ki so splošno všečni. Težje je narediti všečen dostavnik. Skice so lahko nerealne, a pred proizvodnjo je treba upoštevati številne omejitve, ki pa zmanjšajo začetno všečnost oblike.
Nam lahko zaupate, kateri avto je za vas najlepši, takšen, da se mu ne morete upreti?
V sanjah bi si izbral katerega od kupejev z mojih koledarjev. A v realnosti avto spoštujem kot izjemno kompleksen izdelek, ki vsebuje največ različnega znanja. Zato mi videz ni dovolj, ampak me privlačijo tudi pristni občutki med vožnjo, počutje v notranjosti in karakter. Na teh področjih je aktualna pretirano digitalizirana generacija avtomobilov nazadovala in raje gledam starejše modele. Bi pa težko izločil le enega, na katerem ne bi nič spremenil.
Na cestah prevladujejo športni terenci, ki pa so si nekako zelo podobni, mar ne?
Ti avti imajo tako malo povezave s športnostjo kot štiri- in petvratni modeli s kupeji. Ne vem, ali so premišljena izbira kupcev ali samo trend, ki mu slepo sledijo. Zaradi povečanih dimenzij in mase prinašajo tudi negativne strani za uporabnike in okolje. Z vidika oblikovanja pa mi je zelo žal, da je umrla raznolikost. Tehnologija omogoča več kot kadar koli, imeli bi lahko izjemno pestrost, prilagojeno različnim okusom in potrebam, a slika na cestah je bolj dolgočasna. Kot bi v vrtu pustil le različne paradižnike in verjel, da nadomestijo vso zelenjavo.
Vsake toliko na cesto še vedno zapelje kakšen grdi raček. Kako je to sploh mogoče, glede na to, da razvoj avta traja več let in da mora dobiti zeleno luč številnih odgovornih, preden pride na cesto?
Če je nama nekaj grdo, še ne pomeni, da bo grdo ljudem na drugem koncu sveta. Razlike v okusu so med celinami, pa tudi že v okviru Evrope med narodi. Morda nekateri tvegajo drugačnost, da se prej vtisnejo v spomin – in potrebujejo manj reklame. Morda bi poleg račka lahko projicirali še na druge živali – zakaj ne kupujejo vsi samo lepih? Verjetno zaradi njihovih drugih lastnosti, ki prevladajo nad videzom.
Pininfarina je nekoč dejal, da za avto ni nujno, da je lep, temveč mora imeti značaj. Se strinjate?
Vsekakor! Žal je večina znamk nekoč imela avtomobile z izrazitejšim značajem kot danes.
Zakaj se konceptni in serijski avto oblikovno razlikujeta? So koncepti predrage sanje?
Skica je lahko abstraktna, konceptni avto je bližje realnosti, serijski pa mora zadostiti vsem omejitvam varnosti, uporabnosti in stroškov proizvodnje. Zato je normalno, da se videz spremeni, a vedno se skuša ohraniti karakter oblike in osnovni vtis, ki ga je vzbudil koncept.
Ljudje avtomobile kupujemo z očmi in koncepti bi se gotovo bolje prodajali.
Vprašanje, ali bi izboljšanje videza upravičilo razliko v ceni. Najbolje prodajani znamki ne slovita po lepoti. To je le ena izmed lastnosti, ki jih ljudje iščejo.
Študirali ste inženirsko oblikovanje. Kako pomembno se vam zdi, da ima oblikovalec akademsko izobrazbo?
Poznam jih precej, ki dobro delajo brez akademske izobrazbe. V oblikovanju te naročniki sodijo po izdelkih. Na fakulteti, z ustreznim naborom predmetov in izkušenimi profesorji, lahko hitreje pridobiš potrebna znanja za določeno dejavnost. A to ne pomeni, da jih ne bi mogel pridobiti s trudom, različnim usposabljanjem in praktičnim delom.
Oblikovalska legenda Georg Gedl je dejal, da se v štirih letih dela naučiš veliko več kot v štirih letih na fakulteti.
Kar je zanimivo, saj je predaval na fakulteti. To se lahko nanaša na nekatere dejavnosti, ne pa na vse. Študij je korak, ki pomaga pridobiti osnove. Če lahko študiraš na dobri smeri, ti to prihrani čas v primerjavi s samostojnim pridobivanjem znanja. Pri kreativnih in umetniških smereh pa fakulteta ne more nadomestiti tega, če oseba nima občutka in talenta.
Slovenci imamo avtomobilsko oblikovanje v krvi. Robert Lešnik se je uveljavil pri Mercedesu, Marko Jevtič pri Škodi. So pa oba dobesedno spodili iz Slovenije, saj so jima na fakulteti za oblikovanje zaprli vrata.
Z Robijem sva bila sočasno mlada talenta. Njega so pri nas izločili na sprejemnih, v Nemčiji pa prepoznali kot izjemnega talenta. Sam se na sprejemne sploh nisem uvrstil. Ker sem imel stike z BMW-jem, sem bolj verjel v njihovo oceno mojih sposobnosti kot merilom ALUO. Za dvomilijonski narod smo v marsičem zelo nadarjeni, očitno tudi v odganjanju svojih sposobnih ljudi, da potem cenimo in uvažamo tujce ter delamo za njih.
Slovenci se z avtomobilom radi identificiramo in ga razkazujemo. Smo v tem kaj drugačni od drugih?
Kako se identificiraš, če kupiš enako kot drugi? Po mojem je v ozadju razkazovanja želja po izražanju navidezne »uspešnosti« pri ljudeh, ki so zlezli iz »slabih časov« in se bolj kot s sposobnostmi hvalijo s predmeti. Če primerjamo znamke vozil in plače, je to očitno v nekdanjih socialističnih državah, ki so zaostajale za razvitejšimi. Avtomobile kupujejo prek realnih zmožnosti. Stanovanja ne moreš kazati okoli. Ne verjamem, da imamo kot narod tako iskreno radi avte, kot jih imajo Italijani ali Britanci.
Robert Lešnik je nekoč dejal, da dela ves čas, tudi ko je v avtu, se prha … Je podobno pri vas, sploh kdaj izklopite delo?
Sam nisem tako zelo vpet v avte, kot je Robert, saj delam še druge stvari. A oblikovalci se ne izklopimo, torej nenehno opazujem in analiziram predmete, s katerimi se srečujem. Nehote razmišljam o njihovem videzu in uporabnosti ter o tem, kaj bi spremenil.
Za avtomobilski posel pravimo, da je domena moških. Poznate kakšno oblikovalko?
Oblikovalk je precej, a so pogosteje kot pri zunanjem dizajnu dejavne pri notranjem. Ukvarjajo se predvsem z materiali in barvami.
Vse bolj na glas se govori o Kitajcih, ki so znani tudi po kopiranju avtomobilov in kraji evropskih oblikovalcev. Kako je mogoče, da tako številen narod ne premore svojih vrhunskih oblikovalcev?
Nisem prepričan, da jih Kitajci v ogromni količini ljudi ne premorejo. Res pa je, da z avtomobilskim oblikovanjem nimajo toliko izkušenj in potrebujejo tujega izkušenega oblikovalca, če se želijo naučiti in prodreti na tuje trge. Dvomim, da kradejo, ampak ponudijo višje honorarje, tako kot je to v športih. Videl sem že nekaj lepo oblikovanih avtomobilov, pod katere so se podpisali Kitajci, in prepričan sem, da niso nič bolj neumni ali manj sposobni kot mi. Evropa in Združene države Amerike so jih izkoriščale za svoje dobičke, oni so kopirali, se učili in napredovali. To podcenjevanje in napačno usmeritev politike bo evropska avtomobilska industrija gotovo drago plačala. Še posebej, če bomo silili samo v električne avtomobile ter poveličevanje zaslonov in nepotrebne navlake.
Bodo avtomobili čez 50 let sploh še videti kot avtomobili?
Nisem Nostradamus. Avtomobili so bili avtomobili tudi, ko so bili videti kot kočije. Bi si pa želel, da bi bili privlačni ter da bi omogočili tudi užitek, ne le premikanja.
Si predstavljate dan, ko ne bo boste več kreativni?
Če ne bom več sposoben ali zainteresiran za oblikovanje, si predstavljam, da mi bo na stara leta užitek risati, slikati ali kipariti. Torej se ustvarjalno izražati. Upam, da bom ostal kreativen.
