V Sloveniji je majhna verjetnost za srečanje s kačo, saj jih pri nas živi le enajst vrst, med njimi pa so le tri strupene – modras ter navadni in laški gad. Ugrizov je vsako leto malo, največ jih pripisujejo navadnemu gadu, praviloma pa za zdravje človeka niso nevarni toliko, da bi umrl. Zadnji smrtni primer zaradi kačjega ugriza je bil leta 1999.
Precej drugače je predvsem v podeželskih krajih s pomanjkljivo zdravstveno oskrbo v Indiji, jugovzhodni Aziji in Afriki, kjer so ugrizi kač resen javnozdravstveni problem, vsako leto pa po vsem svetu umre več kot 100.000 ljudi. Med bolj razširjene strupenjače spadajo gadi, ki so bolj znani pod imenom viper, proslavili pa so se tudi zaradi svoje hitrosti. Zato ne preseneča, da so se pri podjetju Dodge med iskanjem imena za svoj hitri športni štirikolesnik spomnili prav na kačo in dejali – viper naj bo! Rečeno, storjeno, zmogljivi dodge viper je tako na ceste zapeljal leta 1991. Šlo je za klasični ameriški avto, saj so kar 75 odstotkov delov izdelali na ameriških tleh. Bil je sopomenka za hitrost, saj je bila največja – odvisno seveda od izvedenke – med 260 in 320 kilometri na uro, pospešek do stotice pa med 3,5 in 4,5 sekunde.
Pri razvoju motorja je pomagal Lamborghini
Zgodba o viperju se je začela leta 1988, ko se je pojavila prva ideja, leto pozneje pa so na salonu v Detroitu že pokazali koncept. Odziv ljudi je bil nadvse pozitiven, zato so se odgovorni z glavnim inženirjem Royem Sjobergom na čelu odločili, da razvijejo serijsko različico. Za zaplet je nato poskrbel predsednik uprave Chryslerja Lee Iacocca z odložitvijo odobritve 70 milijonov ameriških dolarjev, ki so jih potrebovali za razvoj, saj po njegovem prepričanju ni imel zagotovila, da bodo sredstva povrnjena. Kljub temu je Sjoberg izbral ekipo 85 inženirjev in ta se je marca 1989 lotila razvoja. Viper je bil končan februarja naslednje leto, dokončno zeleno luč pa je Iacocca prižgal tri mesece pozneje. Dirkač Carroll Shelby je prvi preizkusil predserijski avto kot predvoznik na dirki Indianapolis 500, novembra 1991 pa so že nagovarjali prve kupce. Močan dvosedežnik, katerega cena je bila 52.000 ameriških dolarjev, je takoj privabil zanimanje tako navdušencev kot novinarjev in postal prodajna uspešnica.
Pri razvoju motorja, bencinskega desetvaljnika, so se za pomoč obrnili na Lamborghini, ki je bil takrat del korporacije Chrysler. Ker so viper izvirno zasnovali kot zmogljiv avto, ni imel zunanjih kljuk in klimatske naprave. Streha je bila platnena, okna pa so bila narejena iz vinila z zadrgami za odpiranje in zapiranje, podobno kot pri jeepu wranglerju. So pa bili sedeži oblečeni v usnje, na voljo je bil tudi radijski sprejemnik s kasetarjem. Opcijski so ponudili streho iz steklenih vlaken, viper pa ni imel zračnih blazin, saj so želeli zmanjšati težo avtomobila. Motor je sicer tehtal 323 kilogramov (avta je imel skupno 1490 kilogramov), njegova moč pa je bila 405 konjev (298 kW). Povprečna poraba je znašala od dvanajst pa vse do 20 litrov. Pospešek do stotice je bil 4,2 sekunde, največja hitrost pa 266 kilometrov na uro. Pri velikih hitrostih je zahteval izkušenega voznika. Zračne blazine in klimatska naprava so postale serijske leta 1996 v različici GTS, ki jo je poganjal osemlitrski desetvaljnik z močjo 456 konjev (336 kW).
Prodaje ni spodbudilo niti nižanje cene
Da je viper sploh zapeljal na cesto, ima zasluge podpredsednik Chryslerja Bob Lutz. »Z viperjem smo želeli pokazati svetu, da podjetje Chrysler ni mrtvo ter da premoremo nekaj optimizma in kreativnosti. V samo desetih minutah smo se z oblikovalcem Tomom Galom in inženirjem Francoisom Castaingom okvirno dogovorili, kakšen avto si želimo in kako bo videti,« se spominja Bob Lutz, ki je bil navdušen, ko je avto prvič videl v živo. Viper je pomagal prepričati vlagatelje, novinarje in celo zaposlene, da je pred podjetjem še svetla prihodnost.
Resna nadgradnja je viper doletela leta 2002, ko so predstavili drugo generacijo. Bila je še zmogljivejša, 8,3-litrski motor je premogel kar 507 konjev moči (373 kW), pri čemer je občutno shujšal, saj je tehtal 230 kilogramov manj od predhodnika. Razvijali so tudi šasijo iz aluminija, ki bi bila posledično lažja in močnejša, toda projekt so začasno zamrznili, ker je sestrsko podjetje Chrysler zašlo v finančne težave. Po kabrioletu so leta 2005 predstavili še kupe. Trend povečevanja moči se je nadaljeval vse do 608 konjev (447 kW), avto je dobil značilno modro barvo v kombinaciji z belimi črtami, ki so se razprostirale čez celotno karoserijo. Zadnjo generacijo so predstavili leta 2013 na salonu v New Yorku, opremljena pa je bila tudi z nadzorom stabilnosti, kar je vozniku prišlo še kako prav, saj je moral krotiti kar 649 konjev (477 kW), ki so avto pognali vse do največje hitrosti 332 kilometrov na uro, pospešek do stotice pa je znašal le 3,5 sekunde. Kljub temu so bile prodajne številke slabe, niti znižanje cene za 15.000 dolarjev ni spodbudilo prodaje.
Oktobra 2015 je tako skupina Fiat Chrysler naznanila, da bodo proizvodnjo končali z letom 2017. Enega zadnjih, letnik 2016, ima tudi Jeff Doolin, ki pravi: »To je moj sanjski avto in edini ameriški pravi mišičnjak. Je ikona. Bolje ne gre.« V Detroitu so jih sicer izdelali okoli 30.000. Kljub slovesu se je viper zapisal v zgodovino kot edini množično proizvedeni dvosedežni avto s spredaj vgrajenim desetvaljnim motorjem, ki je bil ekskluzivno na voljo v kombinaciji s šeststopenjskim ročnim menjalnikom in pogonom na zadnji kolesi.
