Torinski Fiat se je za predstavitev novega fiat tipa 26. januarja 1988 resnično potrudil. Podjetje je organiziralo satelitsko televizijsko konferenco, ki je povezala pisarno Vittoria Ghidelle – takratnega izvršnega direktorja Fiata – z nabito polnimi novinarskimi dvoranami v Frankfurtu, Madridu, Londonu, Parizu in Rimu. Po konferenci so lahko vsi novinarji preizkusili nove avtomobile v svojih mestih. Uporaba sodobnih telekomunikacijskih tehnologij za predstavitev je bila tematsko povezana s samo vsebino predstavljenega avtomobila. Italijani so bili prepričani, da ne predstavljajo le novega kompaktnega avtomobila. V mislih so imeli demonstracijo italijanske tehnološke samozavesti in proizvodne racionalnosti, s katero so Torinu želeli povrniti ugled.
Zgodba o nastanku tipa je bila preprosta, a ambiciozna. Ustvariti avtomobil, ki je v segmentu C ponujal maksimalen prostor in visoko kakovost po razumni ceni, hkrati pa je bil cenovno učinkovit za proizvodnjo. Odgovor je bila popolnoma nova modularna platforma C (tipo due). Ta je v nadaljevanju služila kot temelj za celo paleto modelov, od lancie delta II do alfe romeo 155, kar je italijanskemu velikanu pomagalo narediti velik korak v smer standardizacije in bolj finančno odgovornemu razvoju. »Tipo je bil trenutek, ko se je Fiat smrtno resno lotil avtomobilskega posla,« pravi avtomobilski novinar Eóin Doyle. »Ghidella je razumel, da je ključ do trajnostnega blagostanja izdelek, ki ga stranke želijo kupiti, in to ne le v Italiji, ampak tudi mednarodno.«
Rji so napovedali vojno
Dizajn avtomobila so zaupali oblikovalski hiši I.DE.A Institute pod taktirko slovitega Ercoleja Spada. Ta je tipu namenil čisto, škatlasto obliko in skoraj monovolumensko silhueto. Takšen minimalističen pristop ni bil le v skladu z okusi tedanjega časa, ampak predvsem funkcionalen. Kratki previsi in visoka streha so maksimizirali notranjo prostornost, ki je bila za ta razred izjemna in udobna tudi za višje potnike. Največja inženirska novost, ki je Fiatu pomagala preseči svojo usodno napako preteklih let, je bila uporaba popolnoma pocinkane karoserije. Tipo je bil med prvimi kompaktnimi avtomobili, ki so to ponudili. S tem pa so drastično izboljšali odpornost proti rji. Bil je zasnovan kot kombilimuzina s petimi sedeži. Avto je bil dolg 3,96 metra, imel pa je za to dimenzijo relativno dolgo medosno razdaljo 2,54 metra. Zanimiva je bila tudi odločitev za uporabo kompozitnih materialov pri vratih prtljažnika. To je pomenilo, da so bila lahka, enostavna za odpiranje, predvsem pa tudi ta odporna na rjo. Veliko pozornosti je bilo namenjene še aerodinamiki. Tipo je imel celo najnižji koeficient zračnega upora v svojem razredu (0,31).
Posrečeno oblikovan paket je poganjal širok nabor ekonomičnih in učinkovitih motorjev. Obsegali so tri bencinske (1,1-litrski s 56 konji, 1,4-litrski z 71 konji in 1,6-litrski z 82 konji) ter dva dizelska (1,7-litrski z 58 konji in 1,9-litrski turbodizel z 90 konji). Družbo so jim delali še bolj športni modeli sedicivalvole z 1,7- ali 2,0-litrskim bencinskim motorjem z elektronskim vbrizgavanjem goriva in štirimi ventili na valj. Motorja sta imela 136 oziroma 145 konjev. In pokazala, da je tudi italijanski družinski avto lahko konkurenca najboljšim »hot-hatchem« tistega časa. Tipovo usmerjenost v prihodnost je poudarila tudi notranjost, predvsem ob nakupu dražjega paketa opreme digit, ki je ponujal futuristično digitalno instrumentno ploščo. Ta je navdušila, a hkrati še enkrat pokazala, da so ambicije lahko dvorezni meč. Pestile so jo zlasti težave z (ne)zanesljivostjo zgodnje elektronike. V kombinaciji z nekoliko cenejšo plastko v notranjosti, je stvar včasih malce pokvarila splošno dober vtis.
Simbol zanesljivosti in novi začetek
Kljub manjšim pomanjkljivostim je bil tipo izjemno pomemben, Fiatu pa leta 1989 prinesel tudi laskavi naziv Evropski avto leta. Še bolj pomembno je, da je italijanskemu koncernu postavil temelje za nujno finančno okrevanje. Skupno število prodanih modelov ni znano, je pa Fiat v prvem polnem letu v Evropi prodal več kot 437 tisoč primerkov in celo povečal predvideno proizvodnjo.
V 90. letih je prodaja počasi pričela upadati, proizvodnjo pa so v Italiji upokojili leta 1995. Med letoma 1995 in 1997 so avto proizvajali v Braziliji, med letoma 1995 in 2000 pa v Turčiji. Fiat je petnajst let kasneje ime potegnil iz naftalina in ga obudil z novim avtomobilom srednjega segmenta. Ohranili so filozofijo izvornega avta in znova ponudili nekaj prostornega, praktičnega in po dostopni ceni. »Tipo danes služi kot dokaz Ghidellejevega dobrega vodenja in dobre presoje, kot tudi kritika tistim, ki so mu sledili, in njihove nesposobnosti, da bi izkoristili priložnosti, ki jih je ustvaril,« medtem opozarja avtomobilski novinar Eóin Doyle.
