Že kar nekaj časa se veliko govori o tem, kako velik pospešek električni mobilnosti na evropskih tleh bodo dali – kitajski avtomobili. Jasno, zaradi cene, saj so električni avtomobili »tradicionalnih« proizvajalcev dandanes večinoma še vedno nerazumljivo dragi. Na vprašanje, ali bo res tako, bodo odgovor dala naslednja leta, a dejstvo je, da bo »kitajcem« pri tem veliko težje, kot so nemara pričakovali, saj njihove izdelke ob prihodu v države Evropske unije pričakajo visoke tarife.
No, kljub temu je vsak, ki se je, denimo, v zadnjem letu odpravil na kakšen izlet v sosednjo Italijo, na cestah zagotovo uzrl kar nekaj električnih avtomobilov znamk, ki jih nemara niti poznal ni. In pri nas? Kitajskih »električarjev« še kar skoraj ni na spregled, si pa avtomobili iz te države pot na naše ceste vseeno utirajo. In to, kar je po svoje paradoksalno, z avtomobili s »klasičnimi« motorji z notranjim zgorevanjem. Enega takšnih smo pred kratkim preizkusili tudi sami.
Šlo je za model coolray, vozilo avtomobilskega giganta Geelyja, ki je v tem poslu sicer šele manj kot tri desetletja; ob ustanovitvi podjetja je bil to sprva namreč proizvajalec rezervnih delov za hladilnike. Geely smo na naših tleh, še preden je semkaj pripeljal prve avtomobile, sicer bržčas najbolj poznali kot lastnika Volva, coolray pa je drugo vozilo tega podjetja, ki je naprodaj pri nas. Prvo, atlas pro, so medtem že umaknili s cenikov, pred kratkim se je coolrayu pridružil večji starray, napovedujejo pa, da bo že kmalu pri nas tudi prvi Geelyjev električni avto. No, pustimo to, oder je coolrayev!
Kar pri tem avtomobilu najprej opazimo, je zagotovo to, da gre za vozilo, ki je povsem po okusu tipičnega evropskega kupca. Športni terenci njegove velikosti, pa tudi malce manjši, so namreč tu najbolj zaželeni, spregledati pa ne gre niti njegove všečne oblike. Dejstvo namreč je, da bi lahko Geelyjevo značko zamenjali s katero koli od evropskih proizvajalcev, pa bi večina zagotovo pohvalila delo oblikovalcev. Kar je pri vsem skupaj najbolje, pa je, da je povsem enako tudi v notranjosti. Priznamo, pred druženjem smo bili skeptični, a so dvomi o kakovosti izdelave, ergonomiji, občutku za volanom ... hipoma izpuhteli. Le infozabavni sistem je terjal kar nekaj privajanja, pri radiu pa smo bili močno neprijetno presenečeni nad tem, da sploh nima sistema RDS, ki ga imajo avtomobili na našem tržišču že več desetletij. Tako sploh nismo vedeli, katero postajo poslušamo.
Med vožnjo pa je tako: pri coolrayu sta na voljo le po en (samodejni) menjalnik in (bencinski) motor, ki je tudi precej močan. Vožnja z njim je zato lahkotna in precej uživaška, le pri speljevanju se včasih tu in tam kaj »zatakne«, zato je pogosto »cukanje« treba vzeti v zakup. Drugih pripomb nismo imeli, kot jih ni bilo niti glede prostornosti potniške kabine, medtem ko je prtljažnik povprečen. Drugače pa je bilo s porabo, ki se je vrtela okrog osmih litrov bencina na 100 kilometrov, kar je veliko, a 172 konjev (128 kW) se pač pozna. In če se boste spraševali, zakaj takšna razlika med tovarniško in našo porabo – navedena je izmerjena še po starem merilnem ciklu (NEDC), kar je le še en dokaz, kako bolj merodajen je novejši (WLTP). Prepričani smo, da bi se coolrayu zato dobro podal še kakšen šibkejši motor, s katerim bi bil tudi cenovno ugodnejši. A da ne bo pomote, tudi s tem je cena korektna.
