Slovenske ceste veljajo kot zahtevne za vožnjo. Ne zgolj zato, ker vse niso ravno v rožnatem stanju, temveč ker so nekateri Slovenci nekulturni vozniki, saj jim je prometna kultura španska vas. Zdaj pa si predstavljajte, da imate določeno oviro, kot jo imajo gluhi, kako se šele oni počutijo v vsakodnevnem prometu. Le malo voznikov se namreč zaveda, da so v vozilih okoli njih tudi vozniki z okvaro sluha. Ti pri pridobivanju vozniškega dovoljenja nimajo omejitev, se pa seveda srečujejo s težavami, ki jih drugi udeleženci v prometu ne poznajo. Še najhuje je, če se jim na cesti kaj zgodi, na primer okvara avtomobila ali prometna nesreča, kar jih spravi v veliko stisko.

Sluh seveda ni pogoj za vožnjo v prometu, saj se vozniško spričevalo praviloma izda voznikom kategorije B brez omejitev, odvisno od stopnje naglušnosti pa lahko tudi za druge kategorije. Zavedati se moramo, da se z leti pri zelo velikem deležu starejših, ki imajo veljaven izpit, pojavlja naglušnost, pa so še vedno enakovredni udeleženci v prometu. Konec koncev je danes na voljo veliko pripomočkov za kompenzacijo sluha, zato marsikatero naglušno osebo pri komunikaciji le stežka prepoznamo.

Gluhi vozniki z boljšim občutkom za vožnjo

Na udeležbo v prometu sluh ne vpliva bistveno, saj promet sam po sebi povzroča veliko hrupa, vozila pa so zvočno dobro izolirana, slišeči voznik ima prižgan radio, se sporazumeva prostoročno prek telefona in pogovarja s sopotniki, tako da so zvočni dražljaji precejšnji. Za nameček običajen voznik v hrupnem prometu pogosto prej opazi modre luči policijskega ali reševalnega vozila, kot pa sliši zvok sirene. »Gluhi in vožnja avtomobila se ne izključujeta. Gluhi vozniki so prav tako sposobni voziti kot drugi vozniki. Enako bi se lahko vprašali za druge invalide, vendar imajo tudi ti prilagojene pripomočke za vožnjo. Na primer, oseba brez nog lahko uporablja ročne kontrole za plin in zavoro. To je čudovito, saj omogoča vsem invalidom, da vozijo. Mi, gluhi, smo enakovredni vsem. Res je, da nekateri gluhi niso pismeni, vendar popolnoma razumejo prometne znake in predpise. Poznam gluhega voznika, ki nikoli ni imel nesreče in vozi že 40 let,« pravi Gorazd Orešnik, predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana. Po njegovih besedah ima približno 97 odstotkov gluhih vozniško dovoljenje, nekateri njihovi člani pa celo vozijo avtodome.

Še več. »Gluhi vozniki imamo boljši občutek za vožnjo, saj bolje zaznavamo vibracije motorja in se bolj osredotočamo na dogajanje okoli sebe. Sam sem prevozil več kot milijon kilometrov, večkrat na leto se vozim v Prago, z avtomobilom sem bil tudi že v Kölnu in Parizu. Pogosto vozim kombi in prevažam gluhe na kulturne dogodke. Imam vozniško dovoljenje kategorije B in kodo 96, kar pomeni, da lahko vozim vozilo s težo do 4250 kilogramov. Moja sestra ima prikolico dolžine 5,60 metra, kar skupaj z vlečno kljuko meri 6,30 metra. Vsaka štiri leta peljem prikolico na tehnični pregled in nimam nikakršnih težav,« pojasnjuje sogovornik. Gluhi se sicer bolj zanašajo na vid in opazujejo dogajanje okoli sebe. Njihovi čuti so bolje razviti za opazovanje vedenja drugih voznikov in nenavadnih situacij na cesti, denimo nesreč. Prav tako so pozornejši na prometne znake in svetlobne signale, na primer modre utripajoče luči policije ali reševalcev. »Gluhi 'slišimo' z očmi. Moje življenje je že od rojstva močno vizualno. Opazujem in zaznavam vse, kar se dogaja okoli mene. Čeprav ne slišim, to ni problem. Slišeči imajo včasih v avtu glasno glasbo in ne slišijo siren reševalnih vozil, medtem ko so gluhi vozniki zaradi svoje vizualne pozornosti veliko pozornejši,« dodaja Orešnik.

Manka čutila se zavedajo in so zato pozornejši

Pri opravljanju vozniškega izpita je za gluhega veliko odvisno tudi od učitelja vožnje, kako se je pripravljen potruditi in pripeljati kandidata do izpita. Od leta 2002 imamo zakon, v skladu s katerim imajo gluhi s seboj lahko tudi tolmača, ki je pomemben zlasti prvo uro, da se z učiteljem pogovorijo in uskladijo. Ko se učitelj in kandidat spoznata, je vse lažje, saj so znane tudi osnovne kretnje, ki vožnjo olajšajo. »Izziv za učitelja vožnje je morda le oseba, ki je gluha od rojstva, njen govor je težje razumljiv ali celo nerazumljiv. Praviloma naglušni berejo z ustnic. V šoli vožnje smo pred leti imeli popolnoma gluho mlajšo osebo, ki je osnove sporočila brala z ustnic in znala posredovati tudi osnove govora. Vozniški izpit je opravila v prvem poskusu, s podpovprečnim številom učnih ur. Vedeti moramo, da gluhi zaradi manjkajočega čuta bolje razvijejo druga čutila, zlasti vid, bolje in hitreje sklepajo ter zbirajo dražljaje. Ne poznam učitelja vožnje, ki bi obvladal osnove znakovnega jezika, mora pa se zavedati, da se je treba s kandidatom, ki ne sliši, pogovarjati drugače. Edina resna omejitev pri poučevanju je nezmožnost verbalne komunikacije med upravljanjem vozila,« pojasnjuje Brane Lotrič, direktor podjetja B & B.

Po njegovih besedah osnovna didaktična načela pri poučevanju vožnje zahtevajo, da se učitelj in učenec naprej pogovorita o novi učni snovi, učitelj vožnje demonstrira posamezno spretnost, učenec to ponovi, z učiteljem se pogovorita o ustreznosti spretnosti, nato učenec poskuša samostojno izvesti posamezno vajo ali spretnost. Na koncu učne ure naredita povzetek doseženih spretnosti. Navedeno se enako izvaja z naglušnimi osebami – pri vsakem pogovoru učitelj in učenec ustavita vozilo na primernem kraju in se pogovorita z uporabo branja z ustnic, pisanjem ali skiciranjem situacij. Vozniški izpit z naglušnimi poteka enako, le da se napovedovanje smeri vožnje izvaja z znaki ali pa se relacija napove pred začetkom vožnje. Načeloma naj bi bili gluhi in naglušni vozniki varnejši od drugih, saj ne poslušajo radia in ne uporabljajo telefona. Zavedajo se manka čutila in so zato pozornejši.

A to seveda še ne pomeni, da niso nikoli udeleženi v prometni nesreči. »Res je, da nesreča lahko povzroči večjo stisko pri gluhem. Pred približno 35 leti sem imel nesrečo na makadamski cesti v ozkem ovinku. Voznik, ki je povzročil nesrečo, ni priznal krivde, zato sem poklical policijo, vendar sem moral čakati dve uri. Medtem so drugi vozniki premikali moj avto, kar je uničilo dokaze o nesreči. Policija mi ni verjela, ker takrat še ni bilo mobilnih telefonov ali kamer. Še eno nesrečo sem imel pred 25 leti na avtocesti pred predorom, kjer je verižno trčilo pet vozil. Takrat je policija pravilno obravnavala vse udeležence in poročilo je bilo objavljeno v Dnevniku. Sam nisem dobil kazni, preostali pa so jo. Danes je veliko lažje, saj imamo mobilne telefone in kamere na cestah. Gluhi lahko prek klicnega centra za gluhe komuniciramo in pridobimo navodila, kaj storiti v takih situacijah. Zdaj je na voljo tudi veliko mobilnih aplikacij, ki nam pomagajo, denimo informacije o prometu, vremenu in še mnogo drugih. Tako dobimo veliko pomembnih informacij, kar je res velika pomoč,« sklene Orešnik.