Slovenci smo znani po tem, da imamo veliko predsodkov. Denimo do istospolno usmerjenih, nezakonskih otrok ali življenja na koruzi. Pa predsodki niso povezani le z zasebnim življenjem, imamo jih celo, ko beseda nanese na avtomobile. Saj veste, ko se zmrdujemo, da določenega ne želimo samo zato, ker nam značka na nosu ni pogodu. Ali bolje: prepričani smo, da so samo nemški, francoski in japonski avtomobili tisti pravi. Če si omislite romunsko dacio, bo marsikateri sosed kljub njeni lepi obliki in spodobni vožnji nakup pospremil z besedami, le zakaj ste jo kupili. In avtomobili znamke Dacia pri tem niso osamljeni. Da določena znamka pridobi ugled, je potreben čas. Veliko časa.

To zelo dobro vedo pri Škodi. Pred dobrim desetletjem manjvredna znamka danes sodi med bolj priljubljene. Z razlogom: ljudje so začeli dojemati, kaj pomeni, da je del koncerna Volkswagen, in ugotovili, da enako tehnologijo dobijo za nižjo ceno. Dobijo pa še več. Prostornost z veliko začetnico. Kako razvojnikom uspeva, da so škode prostornejše od bratrancev s podobno dolžinsko mero, ostaja uganka, med modeli, ki se hvalijo s prostorom, pa je zagotovo kodiaq. Je namreč prvak, ko je govor o prostoru na zadnji klopi in litrih v prtljažniku. Toliko bolj, ker je zadnja klop vzdolžno pomična, dva potnika pa bosta lahko noge celo iztegnila, tako zelo veliko prostora je na voljo. In kaj šele porečete ob luknji v prtljažniku? Gromozanska je, že v osnovi boste vanjo spravili za 910 litrov prtljage. Več kot dovolj, da zadrege, kam z vsemi kovčki, torbami in vrečkami, ne boste poznali. Če zadnjo klop podrete, prostornina preseže magično mejo 2000 litrov. Za češnjo na torti poskrbijo še električno pomična prtljažna vrata. Če tovrstna pomoč ne bi bila na voljo, bi bile v težavah predvsem naše nekoliko nižje in švohotnejše lepše polovice, saj so vrata težka in se odpirajo visoko.

Zadnja klop je vzdolžno pomična, na njej pa je ogromno prostora za kolena in glavo dveh potnikov. Prtljažnik že v osnovi pogoltne razkošnih 910 litrov. Foto: Matej Štakul

Zadnja klop je vzdolžno pomična, na njej pa je ogromno prostora za kolena in glavo dveh potnikov. Prtljažnik že v osnovi pogoltne razkošnih 910 litrov. Foto: Matej Štakul

Novi kodiaq je najdražja škoda oziroma je s cenami primerljiva z zastavonošo znamke superbom. A če igra cena pri nakupu praviloma pomembno vlogo, to za kodiaqa ne velja, saj je prodajna uspešnica. Še več, med najbolje prodajanimi modeli je na visokem petem mestu in je z naskokom najdražji avto med prodajno prvo deseterico. O koliko denarja sploh govorimo? Za testneža je bilo treba odšteti 40 evrskih tisočakov, kar se sliši veliko, zlasti ob upoštevanju povprečne slovenske plače, ki znaša 1500 evrov neto. A za odšteti denar dobimo veliko, pa ne zgolj že omenjenega prostora. Dejansko kodiaq spominja na zlato ribico, ki izpolnjuje želje drugo za drugo. Del opreme so denimo navigacija, potovalni računalnik, v usnje oblečena, električno pomična in ogrevana sedeža, ogrevan volanski obroč, parkirni senzorji in kamere. Posebej je treba omeniti aktivni tempomat, ki voznika razbremeni in vožnjo naredi udobnejšo, saj sam pospešuje, zavira in ohranja varnostno razdaljo. Omembe vredna pa je tudi projekcija podatkov (omejitev hitrosti, nastavitve tempomata) na vetrobransko steklo, kar pripomore k večji varnosti, saj nam pogleda ni treba odmakniti s cestišča. Edina zamera leti na pametni ključ oziroma njegovo pamet. Ta žal ni za čisto desetico, največ za sedmico. Za zaklepanje in odklepanje vrat se je namreč vedno treba dotakniti kljuke. Nekateri tekmeci to obvladajo bolje.

6,5 l je bila povprečna poraba dizelskega goriva, kar zagotavlja 850-kilometrski doseg z enim polnjenjem.

A kaj dosti bolje ni mogoče, ko beseda nanese na pogonski sklop, ki je kodiaqu pisan na kožo. Ali prevedeno, gre za dvolitrski dizelski motor, že večkrat preizkušen, ki moč na prednji kolesi prenaša prek sedemstopenjskega samodejnega menjalnika. Navdušeni boste. Kaj navdušeni, celo ekstatični, 150 iskrivih konjičkov pa je ves čas pripravljenih, da jih poženemo v dir. Zmogljivosti so zgledne (največja hitrost je 205 kilometrov na uro, pospešek do stotice v 9,6 sekunde), toliko bolj, ker ta športni terenec seveda ni namenjen dirkanju. A je dodana vrednost vseeno voznikov nenehni občutek, da se lahko s kodiaqom pelje tudi bolj dinamično in hitreje. Rečeno, storjeno. Z manjšo lepotno napako, porabo dizelskega goriva. Obetali smo si majhno, a se morali sprijazniti s tolikšno, še na robu sprejemljivega, in sicer 6,5 litra, kar je sicer le deset odstotkov več, kot je uradno deklarirana po merilnem ciklu WLTP. To žal tudi pomeni, da magična tisočica pri dosegu ni dosegljiva in se boste morali zadovoljiti s še vedno izdatnimi 850 kilometri. Seveda je lahko kodiaq tudi štirikolesno gnan, a to prinaša dvig cene na dobrih 43 tisočakov, tudi zato, ker zraven dobimo še močnejšega dizla (142 kW/193 KM). Ali se tovrstni nakup splača, pa je seveda odvisno od vas samih in predvsem terena, s katerim se dnevno spopadate. Bi ga imeli? Zavedati se morate, da gre za velik avto, saj je njegova dolžinska mera 4,76 metra, kar zna na preizkušnjo predvsem po mestnih ulicah postaviti tudi nekoliko izkušenejšega voznika. Nas je navdušil in si zlahka predstavljamo, da bi ga zapeljali v svojo garažo. 

 

Priporočamo