Zdi se, da je avtomobilskih imen, ki se vračajo oziroma so se v zadnjih letih znova vrnila na »sceno«, potem ko so nekoč pripadala drugim, večkrat pa tudi povsem drugačnim avtomobilom, vedno več. In nekatera so tudi zares izjemno uspešna. Poglejmo samo renault 5, električni avtomobil, ki je v obdobju zadnjega leta postal tako evropski kot slovenski avto leta! Pa še kakšna druga uspešna zgodba bi se našla. No, nekaj posebnega pa je v tem pogledu avtomobil z imenom opel frontera.
Ne bomo zapisali, da je bila ta v svoji prvotni verziji, ki je bila v evropskih prodajnih salonih med letoma 1991 in 2004, neuspešna ali da ni zapustila vtisa. Jo je pa vseskozi spremljalo to, da ni bila ravno »original«. Šlo je namreč za športnega terenca, ki so ga izdelovali na osnovi isuzuja MU oziroma je bil to skoraj identičen avto z Oplovimi značkami. A kljub temu se je ime dovolj uveljavilo, da se je vodilnim pri Oplu zdelo smiselno vrniti ga in kot frontero zdaj poimenovati kompaktnega športnega terenca z manj kot 4,4 metra dolžine. Ki torej z originalno frontero razen imena nima kaj veliko skupnega.
Da tudi nova frontera ni »original«, bi bilo zapisati precej krivično, je pa dejstvo, da gre pri njej za avtomobil, ki si marsikaj deli s koncernskim bratom citroënom C3 aircrossom in nanj tudi močno spominja. A takšna je pač avtomobilska sedanjost, ki omogoča zmanjševanje stroškov in še vedno pisano ponudbo. Kakor koli, to, da sta si avtomobila podobna, ni nič kaj preveč slabega, saj bo frontera zaradi svoje ostre, agresivne oblike večini všeč, predvsem pa se izkaže za prostoren in uporaben avto, ki je za nameček cenovno dokaj dostopen. Oziroma takole – pri razmerju med ceno in tem, kaj kupec dobi, si zasluži zelo visoko oceno.
Ko smo omenili prostornost, je treba dodati, da je te glede na mere zares presenetljivo veliko tako v potniški kabini kot v prtljažniku, zato frontera kljub kompaktnim meram lahko suvereno opravlja vlogo prvega družinskega avtomobila. A če nas je oblika zunanjosti prepričala, je bilo drugače, ko smo se usedli za volan. Voznikovemu delovnemu okolju enostavno manjka »čustev«, je preveč pusto, tudi materiali delujejo bolj osnovni. Nič, kar bi skratka voznika nagovarjalo, naj se čim prej zapelje in uživa v vožnji. Je pa res, da marsikoga to niti ne bo motilo. Ne nazadnje je voznikov sedež udoben, sedi se visoko, bencinski motor, podprt z blagohibridno tehnologijo in sistemsko močjo 145 konjev (107 kW), pa svojo nalogo v kombinaciji s samodejnim menjalnikom opravi suvereno. Ko vozite zmerno, je ugodna tudi poraba, se pa pri višjih hitrostih v potniški kabini vseeno sliši malce preveč hrupa. Upravljanje nastavitev je medtem enostavno, prav pridejo nekateri fizični gumbi, je pa po drugi strani škoda, da majhno stikalo samodejnega menjalnika zasede toliko prostora med sedežema, saj bi ga lahko bolje izkoristili za kakšen odlagalni prostor več.
Opel frontera je skratka korekten, uporaben avtomobil, pri njem kupec ne pogreša ničesar bistvenega, bi ga pa za dodaten čustven naboj lahko še malce izpilili. Glede cene pa dodajmo, da je šlo pri testni različici za zelo dobro opremljeno frontero, ki je z osnovno opremo nekaj tisočakov nižja, zanimiva pa zna biti tudi električna različica, ki s subvencijo stane pod 20 tisočaki, z manj opreme celo krepko pod to mejo.
