Bili smo v sedmih nebesih. Ženske so nas vseskozi cukale za rokav in nas s tistim ljubkim izrazom na obrazu rotile, naj jih zapeljemo en krog. Mini je pač avto, ki je po 66 letih pojavljanja na cestah še vedno zelo in. Ženske o njem sanjajo, moškim za volanom pa je kot vstopnica v družbo (lepih) deklet. »Joj, kako je čeden. A ga imaš že dolgo? Tudi sama bi ga rada imela, veš?« nas je pobarala prikupna črnolaska. Saj bi jo zapeljali in ji ga razkazali, a kaj, ko smo imeli na desnem sedežu že eno – še prikupnejšo!

Mini cooper S 3v: S palcem, obrnjenim navzgor

Foto: Matej Štakul

Vožnje so bile priložnost za obujanje spominov. Na leta, ko smo bili prepričani, da bo pilotiranje potniških letal naš vsakdan, a nam ni bilo usojeno. Ko namreč sedite za volanom minija, je njegovo vozniško okolje približek kokpita potniškega letala. In to ne katerega koli. Številna stikala namreč spominjajo na DC-6, ki je nebu vladal med letoma 1946 in 1958, v oči pa takoj pade velik, sredinsko nameščen okrogel prikazovalnik vseh mogočih podatkov z barvnim zaslonom, ki mu ukazujemo na dotik. Premore tudi tako imenovano funkcijo doživetja, ki je na voljo v vseh mogočih barvnih kombinacijah in poživi notranjost. Malce smo bili razočarani le, da niso bili še drznejši pri kreiranju notranjosti – različni vzorci a la Versace bi jo lahko naredili še bolj trendovsko. Je pa res, da je notranjost dvobarvna in predvsem ženskam je omogočeno, da so barvno usklajene s svojimi modnimi oblačili.

Mini cooper S 3v: S palcem, obrnjenim navzgor

V notranjosti vlada utesnjenost. Na zadnji klopi so centimetri za kolena in glavo skopo odmerjeni, tudi prtljažnik je prostorsko majhen. Foto: Matej Štakul

Nimate otrok, ste športni tip in užitkar? Potem je mini kot nalašč za vas. Ob mestnih ulicah, kjer pride do izraza njegova okretnost in je iskanje parkirnega prostora mala malica, je njegovo naravno okolje tudi ovinkasta cesta. Nanjo je prilepljen podobno kot dojenček na mamine prsi, marsikomu pa nehote prikliče spomin na dneve, ko je prvič sedel v gokart. Doživetje je nekako ekstatično, že skoraj orgazmično. Kako močan bo orgazem oziroma ali bo do njega sploh prišlo, pa je odvisno prav od vas in tega, kako močno boste pritisnili na stopalko za plin. Iskrivi konjički (skupaj jih je kar 204, moč se na prednji kolesi prenaša prek sedemstopenjskega samodejnega menjalnika) vas moledujejo, pritisnite na stopalko do konca, saj so pripravljeni, da jih poženete v dir. Adrenalin v krvi je zagotovljen, ljubezen pa postaja iz ovinka v ovinek močnejša. Dobra novica. Ta mazohizem lahko voznik spremlja z nasmeškom, ker bo ob pogledu na potovalni računalnik vriskal od veselja. Trikratno. Največja hitrost je namreč 242 kilometrov na uro, pospešek do stotice 6,6 sekunde, povprečna poraba pa le 6,8 litra. Manjša zamera leti na prostornino posode za gorivo, ki je preskromnih 44 litrov, zato je doseg z enim polnjenjem le 650 kilometrov.

Mini cooper S 3v: S palcem, obrnjenim navzgor

Foto: Matej Štakul

Seveda mini nikoli ni bil in verjetno nikoli ne bo štirikolesnik, ki kupce privablja s prostorom. Dostop do zadnje klopi v trivratni različici zahteva obvladovanje vsaj osnovnih gimnastičnih spretnosti, pa tudi, ko se tja skobacate, so centimetri za kolena in glavo skopo odmerjeni. Nič drugačna ni zgodba v prtljažniku, ki je z osnovnimi 210 litri komaj vreden svojega imena, a je dva letalska kovčka vanj vseeno mogoče namestiti. Če potrebujete več prostora, lahko podrete zadnjo klop, tedaj prostornina naraste na uporabnejših 725 litrov. Škoda je le, da tla niso ravna, ampak nastane manjša stopnica.

Mini cooper S 3v: S palcem, obrnjenim navzgor

Foto: Matej Štakul

V kokpitu vlada utesnjenost, steklena panoramska streha pa zagotavlja obilico svetlobe. Za zagon motorja moramo samo obrniti stikalo, stikalo je tudi namesto samodejnega menjalnika, pred voznikom pa ni klasičnih merilnikov, temveč gre za projekcijo podatkov na majhno steklo. Da je počutje dobro, je porok tudi serijska oprema. Ta je bogata in med drugim vključuje navigacijo (ta je hvalevredna, saj voznika vodi do cilja z uporabo prednje kamere in projekcije iz zraka), potovalni računalnik, ogrevana prednja sedeža in volanski obroč, pomoč pri parkiranju, brezžično polnjenje telefona, pametni ključ, ki samodejno odklepa in zaklepa avto, ter LED-žaromete. Pika na i opreme je bil aktivni tempomat, ki z odliko sam pospešuje, zavira in ohranja varnostno razdaljo.

Mini cooper S 3v: S palcem, obrnjenim navzgor

Foto: Matej Štakul

Da mini ni poceni avto, čivkajo že vrabci na strehi. Sploh razmerje med dolžinskimi centimetri, teh je 388, in zato odštetimi evri ni ravno dobro. V različici cooper S je tako zanj treba odšteti 32.100 evrov. Saj vemo, kaj boste rekli: »Veliko denarja za malo pleha!« A doživeto zahtevani denar odtehta. Zato po koncu testiranja palec obračamo navzgor.

Razlika med tri- in petvratnim je v prostoru

Po trivratni različici mini cooperja S smo vozili še petvratno, ki se je ponašala z istim motorjem, samodejnim menjalnikom in serijsko opremo. Dejansko gre za minija z dodano vrednostjo, saj dodaten par vrat olajša dostop do zadnje klopi, za nameček je petvratni 16 centimetrov daljši (4,04 m), kar se kaže tudi na zadnji klopi, kjer je prostora za noge tudi po zaslugi osem centimetrov daljše medosne razdalje (2,57 m) več, več pa je tudi prtljažnih litrov, in sicer že v osnovi 275. Odločitev, katerega izbrati, je torej povezana predvsem s prostorskimi željami, saj je doplačilo za petvratno različico le 1050 evrov in pri nakupu nima pomembnejše vloge.

mini cooper test

                     

Priporočamo