Na nekatere evropske ceste prihaja zanimiva sprememba – novi prometni znaki z zeleno obrobo. Namesto avtoritarnih rdečih obrob, ki zahtevajo poslušnost, se v Španiji, Franciji in Veliki Britaniji že pojavljajo krogi z zelenim robom. Gre za psihološki preobrat v prometni varnosti, ki stavi na voznikovo vest namesto na strah pred globo – koncept, ki bi lahko spremenil tudi slovenske ceste.
Ko se voznik pelje skozi gosto naseljeno predmestje Lyona ali mimo šolskega okoliša v Manchestru, se morda zdrzne ob pogledu na prometni znak, ki je hkrati znan in nenavaden. Je okrogel in bel s številko na sredini, toda namesto agresivne rdeče obrobe, ki univerzalno kriči, da je nekaj prepovedano, ga obdaja pomirjajoč zelen obroč.
To ni napaka, temveč del širšega evropskega eksperimenta, ki preizkuša meje človeške psihologije za volanom. Ti znaki z zelenim robom predstavljajo »priporočeno hitrost«. So povabilo k varnosti, ne ukaz. In prav v tem odtenku – razliki med tem, kar moramo storiti, in tem, kar bi bilo pametno storiti – leži prihodnost umirjanja prometa po Evropi.
Konec dobe prisile?
Tradicionalni pristop k prometni varnosti je bil desetletja zelo preprost: zakon in kazen. Rdeč rob pomeni omejitev. Če jo prekršite in vas ujamejo, sledi sankcija. Vendar prometni strokovnjaki v državah, kot so Velika Britanija, Francija in Španija, ugotavljajo, da represija doseže svojo mejo. Vozniki pogosto upoštevajo omejitve samo tam, kjer pričakujejo radarje, medtem ko v kompleksnih, nenadzorovanih okoljih – kot so šolske poti ali ozke mestne ulice – pogosto vozijo po občutku.
Tukaj nastopi zeleni krog. Njegova funkcija je svetovalna. Znak lahko na območju, kjer je zakonska omejitev 50 kilometrov na uro, predlaga hitrost 20 ali 30 kilometrov na uro. Če voznik pelje 40 kilometrov na uro, ne bo dobil kazni, saj ni kršil zakona. Vendar pa sporočilo znaka deluje na podzavestni ravni. Sporoča: »Tukaj je nevarno. Zaradi otrok, ovinkov ali dežja ti svetujemo, da upočasniš.«
Gre za koncept, ki v vedenjski ekonomiji nosi ime »nudge«, namig. Namesto da bi država žugala s prstom, voznika obravnava kot racionalnega partnerja, ki se bo ob ustreznih informacijah odločil za varnejšo pot.
Od modrega kvadrata do zelenega kroga
V Sloveniji, kjer je prometna kultura pogosto na preizkušnji, takšnih znakov v zakonu o pravilih cestnega prometa še ne poznamo. Slovenska zakonodaja trenutno za priporočeno hitrost uporablja znak v obliki modrega kvadrata z belimi številkami.
Ta modri znak pogosto srečamo na avtocestah pred cestninskimi postajami ali na zahtevnih gorskih odsekih. Vendar igra psihologija barv ključno vlogo. Modra barva v prometu pomeni obvestilo. Rdeča pomeni nevarnost oziroma prepoved. Zelena? Zelena je v evropskem prostoru vse pogosteje povezana z varnim prehodom ali ekološko, trajnostno vožnjo.
Uvedba krožnih znakov z zelenim robom bi v slovenskem prostoru sicer zahtevala – tako kot v drugih državah – ne le spremembo pravilnika o prometni signalizaciji, temveč tudi temeljit razmislek na agenciji za varnost prometa. Ali bi slovenski voznik, ki je pogosto nagnjen k »dinamični vožnji«, zeleni rob razumel kot dobronameren nasvet ali kot dovoljenje za ignoriranje, ker ni kaznivo?
Pravna praznina
Sosednja Italija je trenutno v podobnem precepu kot Slovenija. Razprava onkraj naše zahodne meje je burna. Zagovorniki trdijo, da bi takšni znaki rešili problem prekomerne regulacije, kjer so vozniki tako zasuti s prepovedmi, da jih začnejo ignorirati.
Kritiki pa opozarjajo na nevarnost zmede. Če voznik vidi znak 20 v zelenem krogu, toda ve, da je omejitev 50, ali to ustvarja kognitivno disonanco? Ali v primeru nesreče zavarovalnice upoštevajo, da voznik ni upošteval priporočila, čeprav ni kršil omejitve? To so pravna vprašanja, ki bi jih morali rešiti.
Zagovorniki nove signalizacije izpostavljajo ključno prednost: pretočnost. Ena največjih težav v prometu so tako imenovani fantomski zastoji, ki nastanejo zaradi sunkovitega zaviranja in pospeševanja. Če bi vozniki sledili priporočeni, nižji hitrosti, bi promet potekal bolj enakomerno, kar paradoksalno pomeni hitrejši prihod na cilj in manj izpustov.
Vendar stroka opozarja, da barva na pločevini ni dovolj. Da bi bil ukrep učinkovit, mora biti del celostnega pristopa. V Veliki Britaniji so takšni znaki pogosto podprti s fizičnimi ovirami – zožitvami cestišča, dvignjenimi prehodi ali posebno osvetlitvijo. Brez teh sam znak pogosto ostane zgolj del vizualnega onesnaženja, ki ga vozniki sčasoma nehajo opazovati.
Še večja nevarnost je prenasičenost. Sodobni avtomobili so polni zaslonov in opozoril. Dodajanje nove vrste znakov na že tako obremenjene ceste lahko povzroči nasprotni učinek – distrakcijo. Študije kažejo, da mora biti signalizacija intuitivna. Ali je zeleni krog dovolj intuitiven za voznika, ki se mu mudi v službo v deževnem jutru?
