Nostalgija je smešna stvar. Po eni strani te poskuša prepričati, kako dobro je bilo nekoč. Da je bilo seveda bolje. Po drugi strani te pripelje v položaj, ko med pogrevanjem stare juhe ugotoviš, da je bilo v njej mogoče uživati ob nekem drugem času, danes pa izpade nepotrebno skisano. Ob pogrevanju starih obrokov sem vselej v dvomu. Skrajno neposrečen se mi je zdel podvig podjetja HMD, ki je na pogorišču stare Nokie leta 2017 poskušal zajahati nostalgijo za »neuničljivim« modelom 3310 in izdelal posodobljeno različico telefona. Ta ni bil ne uporaben za sodobni način življenja ne zares nostalgičen. Še igra Snake je bila napačna! O tistem gentrificiranem hrošču pa bi se tudi dalo kaj povedati.
Tudi ko je Renault napovedal prihod nove, električne petke, sem se prijel za glavo. Samo tega nam je manjkalo! Potem sem avto videl in pozneje sedel za volan. Vsi cinični predsodki so se razblinili. Avto je čudovit že na pogled. Zelo sodoben, kompakten, a hkrati igriv. V oči pade zlasti svetlobni panel blizu vetrobranskega stekla na voznikovi strani pokrova motorja. Uradno je funkcija panela prikazovanje napolnjenosti baterije. V resnici pa element odlično razbije simetrijo vozila, da bo na pogled zanimiv tudi čez kakšno leto ali več. Težko je preceniti pomembnost tega elementa, ki generični obliki mestnega kompaktneža vdihne mladostno in umetniško dušo. Tega pri poceni kitajcih ali Muskovih sterilnežih ne boste našli. Je pa nujno petko kupiti v rumeni barvi. To sicer stane dodatnih 750 evrov, kar je nesramen Renaultov trik. Kajti v kateri koli drugi barvi to pač ni več to.
Oblikovalci so si dali duška tudi v notranjosti. Osnove so naredili prav. Posrečena kombinacija blaga in umetnega usnja. Minimalno trde plastike. Prostor za brezžično polnjenje telefona. Fizična stikala za osnovni nadzor klime. Dovolj velika multimedijska tablica s prednaloženimi Googlovimi storitvami. Potem pa so tu odštekane stvari. Ročka samodejnega menjalnika je pri koncu oblikovana kot šminka. Domnevno lahko kupiš celo dodatne nastavke, ki stvar še poživijo. Sam sem sicer sprva obupaval, zakaj ta gumb za »park« ne deluje. Ni bil gumb. Druga norost je posebni pleteni košek, kamor lahko spraviš bageto, ki ga zatakneš ob sredinsko konzolo. Prisrčno in idilično. Dokler se pelješ sam. Ko kdo sede na sovoznikov sedež, je prostora premalo. Nato mora pasti težka odločitev, kdo se bo peljal zadaj? Sopotnik ali bageta. Sopotnika sem se usmilil, košarico pa vrgel v prtljažnik, kjer je ostala do konca testa.
Kompaktnost petke se odraža tudi na manj kot razkošni velikosti vetrobranskega stekla. Tega so se zavedali tudi Renaultovi oblikovalci, ki so petki namesto pokončne multimedijske tablice, kot je značilno za sodobne renaulte, namenili ležečo. Če bi bila pokončna, med tablico in ogledalom ne bi ostalo nič prostora za pregled nad sredino ceste. Skromno je tudi s prostorom zadaj. Otroška stolčka sem sicer stlačil notri, a nihče ni sedel zares udobno. Globok prtljažnik pa je tudi narejen bolj za špecerijo. Kakšnih 326 litrov. Če zadnje sedeže podremo, pridemo do uporabnih 1106 litrov.
Vozne lastnosti so presenetile. Na testu sem imel najbolje opremljeno in najmočnejšo različico s 150 konji in 245 Nm navora. Avto ni bil raketa, je bil pa za kompaktneža, dolgega le 3,92 metra, dovolj poskočen. Do stotice potegne v osmih sekundah. Največjo hitrost doseže pri 150 kilometrih na uro. Kar je dovolj. Majhni avtomobili znajo biti adrenalinska izkušnja že pri manjših hitrostih. Manjša masa, drugačno težišče, občutek pomanjkanja oklepa, vse to prispeva. Včasih tudi bolj živčna vodljivost pri večjih hitrostih. Petka teh težav nima. Pri tem ji izdatno pomaga dejstvo, da je električna. Primerna razporeditev teže baterije in s tem nižje težišče odpravita večino vzrokov za pomanjkljivosti malčkov na avtocestah. Avto zato daje vtis predvidljivega in zanesljivega gokarta. V mestu in tesnih garažnih hišah pa je tako ali tako kot riba v vodi.
Svoja zgodba je doseg. Ta je s 16,3 kilovatne ure ob izdatni vožnji po avtocesti dokaj soliden. Ima pa baterija testirane različice zmogljivost 52 kWh. To pomeni kakšnih 319 kilometrov. Po avtocesti je bilo v teoriji ravno dovolj za ekspedicijo po očitno zelo ekskluzivno švedsko iverko v Vileš in nazaj, a sem se za vsak primer pri Logatcu ustavil za deset minut polnjenja za mirno dušo. Bi pa v teoriji šlo okoli 270 kilometrov hitre avtocestne vožnje. Če ni preveč mrzlo. Vstopna različica avtomobila medtem premore le baterijo zmogljivosti 40 kWh. To zgodbo nekoliko zaplete.
Nova petka ni primer okoriščanja na račun nostalgije in prepoznavnega imena. Je evropski avto leta 2025. Tudi cena, ki brez doplačila za barvo znaša 34.190 evrov (brez upoštevane subvencije), je primerljiva s podobno zmogljivimi električnimi modeli, ki veljajo za dostopne. Nimajo pa petkine iskre.
