V leteče avtomobile so se mnogi zaljubili po zaslugi filma Nazaj v prihodnost. V sklepnem prizoru filma Doc Brown slavno reče: »Ceste? Tam, kamor gremo mi, ne potrebujemo cest.« Delorean – ta najlepše oblikovana avtomobilska kripa vseh časov – pa ob fanfarah legendarne glasbene podlage pospravi kolesa in poleti v nebo.
To ni bil prvi film z letečim avtom. Omeniti velja še leteči AMC matador coupe iz Bondiade Mož z zlato pištolo in pa leteči avto iz filmskega muzikala Chitty Chitty Bang Bang. Obe zgodbi je sicer napisal Ian Fleming, so pa leteči avto dodali za filmsko adaptacijo petega romana o Jamesu Bondu. Kakorkoli že, leteči avtomobili že dolgo privlačijo človeško domišljijo. Morda tudi zato, ker so neke vrste oksimoron.
Težko bi namreč našli stroja, ki bi bila zasnovana s tako nasprotnimi fizikalnimi silami v mislih. Kvaliteten avto ne sme poleteti iz ovinka ali pa na ciljni ravnini dirkališča. Da se to ne zgodi, inženirji in oblikovalci stremijo zlasti k iskanju podtlaka. Ta tišči avto k tlom in omogoča boljši oprijem pnevmatik s cesto. Pri letalih se išče čisto nasprotje podtlaka – vzgon. Letalo, ki bi ga zračni tok tiščal k tlom, težko opravlja svojo nalogo. Potem pa je tu še uravnoteženost. Pri letalih je teža običajno skoncentrirana v zadku, medtem ko bo vsak ljubitelj bavarskih avtomobilov s propelerjem na nosu znal povedati, da je razmerje obtežitve 50:50 sveti gral dobre vožnje. Ampak ljudje smo kontradiktorna bitja. In čeprav škodoželjna anekdota pravi, da naj bi starogrški filozof Platon človeka nekoč definiral kot dvonožno bitje brez perja, to človeka ni ustavilo. Danes zmore leteti še bolj svobodno kot ptica. Zakaj bi torej obupali pri letečih avtomobilih?
»Leteli« že pred sto leti
To si je rekel tudi Američan Glenn Curtis, ko je leta 1917 izdelal prvi leteči avtomobil. Narejen je bil iz aluminija in spominjal na Fordov model T. Imel je tri sedeže v zaprti kabini. Letel naj bi s pomočjo propelerja in motorja s 100 konji, imel pa je tudi dvojni rep z nosilci. Po cesti se je lahko vozil. Ko je bilo čas za polet, pa se je le nekoliko odrival od tal in nato zopet pristal. Vseeno dober poskus, glede na to, da je bil avto izumljen le 30 let prej. Prvi polet bratov Wright pa se je zgodil 14 let prej. Drugi poskus je sledil leta 1936, ko je poletel ameriški AC-35. Izdelali so ga za natečaj ministrstva za trgovino, ki je iskalo leteči potrošniški model T. Med demonstracijo je pilot uspešno pristal v Washington D. C., pospravil njegove letalske elemente in se odpeljal po cesti s hitrostjo do 40 km/h. Danes je muzejski eksponat, množične proizvodnje pa niso zagnali. Sledilo je še več poskusov in nekateri so tudi zares zmogli leteti, komercialnega preboja pa ni bilo. Doslej. Sanje o letečih avtomobilih so danes še kako žive, v igri pa je nekaj zelo zanimivih modelov, ki se dejansko vozijo po cestah in konkretno letijo po zraku. Kakšen od njih celo zares spominja na funkcionalen avtomobil in ne le na letalo, ki ga je nekdo zapeljal v cestni promet.
Prvi pravi leteči avtomobil, ki je lahko letel in ki so mu oblasti dale zeleno luč za vožnjo po cestah, je bil terafugia transition iz leta 2009. V desetih letih niso uspeli izdelati tržnega izdelka, niso pa povsem obupali. So pa spremenili koncept. Če je transition spominjal na letalo, je novi koncept TF-X bolj podoben helikopterju. Tudi sicer se zdi, da je večina sodobnih pristopov k letečim avtomobilom osredotočena prav na navpično vzletanje. K paradigmatski spremembi je zagotovo močno pripomogla tudi popularizacija brezpilotnikov.
Najbližje v Evropi
Zelo aktivni in napredni na področju sodobnih letečih avtomobilov smo v Evropi. Pred leti je navdušilo zlasti slovaško podjetje KleinVision s svojim aircarjem, ki so ga med potovanjem po vzhodni Evropi občudovali tudi fantje iz Grand Toura.
Ko je aircar poleti 2021 priletel z mednarodnega letališča v Nitri na mednarodno letališče v Bratislavi, je njegov izumitelj Stefan Klein ponosno dejal: »S tem poletom se pričenja nova doba vozil za dvojni transport. Odpira novo kategorijo transporta in vrača svobodo, ki se je izhodiščno pripisovala avtomobilom, nazaj posamezniku.« Soustanovitelj podjetja Anton Zajac je temu dodal: »Aircar ni več samo dokaz koncepta. Letenje pri višini 2500 metrov in pri hitrosti 100 vozlov pomeni, da se je znanstvena fantastika spremenila v resničnost.« Klein je Clarksonu in ekipi leta 2023 povedal, da računajo z začetkom prodaje za leto 2024, a se je stvar nekoliko zapletla. Je pa podjetje letos avgusta vseeno uspelo predstaviti prvi pravi produkcijski prototip aircara.
Slovake so medtem prehiteli Nizozemci Pal-V, ki so izdelali prvo vozilo, ki izpolnjuje zahteve regulatorjev cestnega in zračnega prometa. Tricikel liberty, ki se spremeni v helikopter, je tudi že v prodaji komercialnim uporabnikom.
Ponujajo celo dva modela. Cenejšega za okoli 300.000 evrov in dražjega v omejenih zalogah za 500.000 evrov. Prvi kupci naj bi jih dobili leta 2026. »Naše vozilo vas lahko popelje od vrat do vrat s kombinacijo letenja in vožnje,« pravi Robert Dingemanse, izvršni direktor Pal-V. »Pri tradicionalnem letenju pogosto pustite za seboj avto, letalo ali helikopter, kar povzroča dodatne nevšečnosti. Druga velika prednost je prilagodljivost glede na vreme. Če se vreme poslabša, kar se kljub napovedim pogosto zgodi, lahko del poti prevozite, dokler se ne zjasni, in vzletite z druge lokacije. To odpravlja večino nevšečnosti, povezanih z zasebnim letenjem, in ga postavlja kot življenjsko mobilnostno možnost. Zato je trg za rešitve, ki združujejo letenje in vožnjo, veliko večji kot za helikopterje ali letala.«
Zanimive projekte ima v delu še več podjetij. Od ameriškega Alef Aeronautics do kitajskega Xpenga.
Preden se preveč razveselimo prihodnosti letečih avtomobilov pa je treba še enkrat resno vzeti besede Stefana Kleina. Kaj je že bil njegov cilj? Voznikom letečih avtomobilov povrniti svobodo, ki se jo je nekoč pripisovalo avtomobilom. Zakaj je treba to svobodo vrniti in zakaj so jo avtomobili izgubili? Saj res! Odgovor ponudi drugi del franšize Nazaj v prihodnost. Že takoj po uvodni špici gledalec vidi, da se je Docu Brownu zareklo, ko je trdil, da »tam« ne potrebujejo cest. Niso potrebovali asfalta, ceste pa so bile še kako potrebne. Gneče na asfaltu pa so dopolnile še prometne konice v zraku.
Trenutna pravila zračnega prometa seveda niso zasnovana za gneče plovil, ki bi neprestano letala na nizkih višinah v mestnem zračnem prostoru. Zato bi za varen množičen osebni zračni promet morali prvo močno posodobiti tudi pravila in sisteme za upravljanje zračnega prometa, da bi zagotavljali varnost, preprečevali trke in določali zračne koridorje. Vendar do tega je še dolgo, saj bodo zaradi zahtevnih tehničnih izzivov leteči avtomobili verjetno še kar nekaj časa dostopni le najbolj premožnim. Zato so tudi ljudem, ki nekaj imajo pod palcem, za zdaj bolj privlačne ideje o zračnih taksijih.
