Čeprav se zdi, kot bi bilo včeraj, bo v začetku prihodnjega leta minilo že okroglih deset let, odkar je luč sveta ugledal prvi Oplov avtomobil, ki je bil plod sodelovanja s koncernom PSA. To je bil manjši športni terenec crossland, tesen sorodnik peugeota 2008 in citroëna C3 aircross, le nekaj mesecev za tem pa je sledil še večji SUV grandland, podobno tesen sorodnik peugeota 3008 in citroëna C5 aircross. S tema modeloma se je torej začelo tesno sodelovanje s francoskimi znamkami, ki se je vmes, potem ko so leta 2021 vsi skupaj postali del še bistveno večjega Stellantisa, razširilo še na številne druge. In vse odtlej se Oplu vseskozi očita, da je izgubil identiteto, da njegovi avtomobili niso več »pravi« nemški (kar koli naj bi že to pomenilo) in podobno. Včasih upravičeno, včasih pač ne. No, po nekajdnevnem druženju z novo, drugo generacijo že omenjenega grandlanda lahko zatrdimo, da je pri njem sorodstvena vez z drugimi avtomobili koncerna Stellantis vidna in občutna še najmanj. Da je grandland »pravi« opel.
Sodelovanje v koncernu ne bi imelo smisla, če si velikega dela sestavnih delov avtomobili med seboj ne bi delili, pri čemer je za ohranjanje raznolikosti dobro, da vsaj tiste najbolj vidne stvari zamaskirajo različno. Pri grandlandu se denimo na prvi pogled opazi večini avtomobilov koncerna skupno stikalo samodejnega menjalnika, enako velja za stikalo ročne zavore, na žalost pa na drugi pogled, ko prestavimo v vzvratno, tudi zdaj že prav moteče slaba ločljivost kamere. Slika dogajanja za vozilom je namreč bistveno ostreje projicirana tudi pri nekaterih precej cenejših avtomobilih, da o zmazku na ekranu ob temi in vlagi ali dežju niti ne govorimo. A vendar to seveda ni minus, ob katerem bi dvignili roke nad avtomobilom. To, da se avto po vsem drugem razlikuje od drugih Stellantisovih, je pozitivno zgolj z vidika raznolikosti in ne zato, ker bi bilo z njimi kar koli narobe. Razlikuje pa se predvsem med vožnjo. Nekako bolj trdno deluje, torej bolj »nemško«, medtem ko so nekateri drugi njegovi sorodniki mehkejši. To velja za vsa področja, tako vzmetenje kot sedeže, ki jih težko prehvalimo. Imajo namreč zelo dolg sedalni del, kar tudi višjim voznikom in sopotnikom omogoča daljše sedenje brez vsakršnih bolečin, ob čemer telo prav lepo objamejo. Tudi po daljši avtocestni vožnji smo zato avto zapustili precej spočiti, pohvaliti pa moramo tudi izbiro materialov in kakovost izdelave – zares popolno nasprotje slabe tovrstne izkušnje iz manjšega opla frontere, pri katerem se kar nismo mogli načuditi količini trde, neugledne plastike.
Podobno »nemško« se grandland tudi pelje. To pomeni, da je trden, da je nagibanja malo, hkrati pa vse skupaj niti slučajno ne vpliva na udobje. Na to je zagotovo vplivala tudi silna zaloga moči. Pogonski sklop je bil namreč priključnohibridni, moč bencinskega in električnega motorja pa je znašala krepko preko 200 konjev. Več kot dovolj v vseh razmerah, pa še izjemno odziven je bil tak grandland, ko je bilo treba pospešiti. In kar je najbolje – dovolj zmogljiva baterija (skoraj 18 kilovatnih ur) mu omogoča za dobrih 60 kilometrov vožnje izključno na elektriko, ko je prazna, pa poraba bencina tudi ne podivja in se jo da držati okoli šestih litrov 100 kilometrov.
Ni pa tak grandland poceni. Ker se cena dvigne preko 40 tisočakov, ga resnično priporočamo tistim, ki ga bodo lahko polnili doma, da bodo kar najbolj izkoristili vožnjo na elektriko. Drugi pa naj se že resneje lotijo izračunov.
