Delo poklicnega voznika zahteva posebno usposobljenost, zbranost in prilagodljivost na cesti, saj se srečujejo z različnimi vozili, vremenskimi razmerami in prometnimi situacijami. »Pogoji za delo voznika avtobusa so vozniški izpit kategorije D, pridobljena temeljna poklicna kvalifikacija, ki jo je treba obnavljati na vsakih pet let, in uspešno opravljen zdravniški pregled,« nam je povedala voznica avtobusa Ljubljanskega potniškega prometa (LPP) Klara Zadnikar. »Poleg formalnih pogojev je zaželeno, da ima voznik veselje do tega poklica, tako do vožnje kot dela s potniki.« Prav tako se ji zdi pomembno, da je vozniku to delo v zadovoljstvo, ne v breme.
Vozniki imajo opravka tudi z različnimi modeli avtobusov, med njimi pa znajo biti velike razlike. Zlasti med starejšimi in novejšimi modeli. »Novejši avtobusi zagotavljajo večjo preglednost, poleg tega imajo bolje izolirano kabino, tišjo notranjost in udobnejše blaženje podvozja,« je pojasnila. »Ker imamo v voznem parku različne tipe avtobusov, se mora voznik hitro privaditi na vsakega in usvojiti način vožnje, kar običajno traja le nekaj minut.« »Večina voznikov se bolj kot dodelitve določene proge razveseli avtobusa, ki jim je pri srcu,« je še prepričana Zadnikarjeva, potrjuje pa tudi »urbano legendo«, da profesionalni vozniki najbolj zaupajo svojim voznim sposobnostim. »Po pravici povedano se po končanem delovniku najraje sama usedem za volan. Odkar sem pridobila izpit za avto in pozneje še za avtobus, najbolj zaupam svoji vožnji. Zato mi vožnja z letalom, vlakom ali drugimi prevoznimi sredstvi, v katerih sama nimam nadzora nad njo, ni najbolj pri srcu. Seveda pa se kot sovoznica rada prepustim tudi vožnji drugih voznikov.«
Praviloma želja iz otroštva
Rok Ušen, vodja reševalne službe na reševalni postaji UKCL, pojasnjuje, da vozniki reševalnih vozil niso profesionalni vozniki v pravem pomenu besede, čeprav dnevno prevozijo ogromno kilometrov. »Zaposlitev v službi nujne medicinske pomoči je pogojena z zdravstveno izobrazbo,« pojasnjuje Rok Ušen. »Želja po opravljanju poklica voznika reševalnega vozila praviloma izvira iz otroštva. Med odraščanjem se v izobraževalnem procesu naučimo, da je vožnja reševalnega vozila le ena od zadolžitev zaposlenega v službi nujne medicinske pomoči. Poklic je reševalec, vožnja je le delovna naloga v sklopu zaposlitve. Seveda nimajo vsi zaposleni v službi nujne medicinske pomoči enakih sposobnosti za vožnjo reševalnega vozila, zato se polovici izmed njih določi primarna naloga vožnja reševalnega vozila in ti dajejo med izobraževanjem več poudarka na vožnjo.«
Ker se tudi reševalna vozila med seboj razlikujejo, morajo biti vozniki na njih pripravljeni. »V preteklosti je bilo reševalna vozila mogoče upravljati z izpitom za osebno vozilo, torej kategorijo B. V zadnjem obdobju pa v službi nujne medicinske pomoči čedalje več uporabljamo vozila, za vožnjo katerih je zahtevan izpit kategorije C. A ustrezna kategorija vozniškega izpita je le osnovni pogoj za vožnjo reševalnega vozila. Vozniki namreč opravijo še treninge varne vožnje (intenzivni in nadaljevalni) pri AMZS in druga priložnostna usposabljanja.«
Kot doda, je vožnja reševalnega vozila drugačna od vožnje osebnega vozila. »Od voznika zahteva stalno zbranost, predvidevanje in zmožnost prilagajanja nenadnim, praviloma nenačrtovanim dogodkom v prometu.« Prinaša pa ta zaposlitev tudi pester nabor pozitivnih plati. »Med njimi je vsekakor zavedanje, da nekomu pomagaš olajšati njegove zdravstvene težave, marsikoga pa rešiš pred prezgodnjo smrtjo. Narava dela je takšna, da se dan razlikuje od dneva, delo se opravlja zunaj kliničnega okolja – na svežem zraku, marsikdaj je treba improvizirati, da se intervencija uspešno konča. Zato se ob velikem naboru prostih delovnih mest v zdravstvu marsikdo odloči za vstop v vrste nujne medicinske pomoči.«
Ker vožnja reševalnega vozila med nujno intervencijo zahteva tudi nekoliko bolj dinamično vožnjo, se zna zgoditi, da samodejni radarji zbirajo portrete voznikov. Ušen pojasnjuje, da so s tega vidika stvari jasne. »Zakon nam dovoljuje, da vožnjo prilagodimo nujnosti intervencije, zato takrat nismo zavezani k upoštevanju cestnoprometnih predpisov, kot to velja za druge udeležence v prometu. Seveda pa moramo nujno vožnjo izvajati tako, da na cesti ne ogrožamo preostalih. Radarske naprave ne razlikujejo med vozilom, ki je na nujni intervenciji, in tistim, ki ni. Zato tedensko prejemamo fotografije radarjev mestnega redarstva in policije. Gre za rutinske postopke, v katerih nas pozivajo k posredovanju informacij o vožnji. V odgovoru se navede razlog za prekoračitev hitrosti – torej, da je šlo za nujno intervencijo – in dodajo potrebna dokazila. Prekrškovni organi po prejetju našega odgovora postopek ustavijo brez izdaje plačilnega naloga zaradi prekoračitve hitrosti. Če reševalno vozilo preseže dovoljeno hitrost in ni bilo na nujni intervenciji, voznik plača globo kot vsak drug udeleženec v prometu.«
Vozniki včasih tudi preveč ustrežljivi
Kaj pa si vozniki avtobusov in reševalnih vozil mislijo o vožnji »amaterjev«, ki jih srečujejo na cesti. »Na splošno je kultura vožnje v povprečju dobra,« meni Zadnikarjeva. »Opažam pa, da imajo predvsem starejši vozniki in tisti, ki redko vozijo v večjih mestih, več težav pri prilagajanju gostemu prometu. Veseli me, da vse več voznikov osebnih avtomobilov razume in upošteva avtobuse. Pogosto nam dajo prednost pri vključevanju v promet s postajališča in omogočijo varno menjavo voznega pasu. Moti me, da se promet ob slabših vremenskih razmerah pogosto ustavi, saj nekateri vozniki postanejo negotovi. Prav tako me zmotijo nepravilno parkirana vozila na avtobusnih postajališčih, saj otežujejo varen vstop in izstop potnikov, posebno oseb z oviranostmi na vozičkih.«
Podobne izkušnje ima Ušen. »Tipičen slovenski voznik prepusti prednost reševalnemu vozilu na nujni vožnji. Večkrat opažamo, da pri tem odreagirajo pretirano in celo sebi povzročajo nevšečnosti, denimo zapeljejo čez visok robnik vozišča. Vsakodnevna prisotnost v prometu prinaša veliko pozitivnih in seveda tudi nekaj negativnih izkušenj. Med slednjimi lahko izpostavimo poslušanje glasne glasbe in uporabo mobilnega telefona. Vse to se kaže v zapoznelem ukrepanju voznikov – reševalno vozilo na nujni vožnji opazijo prepozno ali pa ga sploh ne.«
Zadnikarjeva dodaja, da morajo vozniki avtobusov največ pozornosti nameniti kolesarjem, uporabnikom skirojev in voznikom osebnih avtomobilov, ki pogosto izsiljujejo prednost ali nevarno prehitevajo. »Pogosta težava so tudi pešci, ki prečkajo cesto stran od prehodov, ne da bi se prepričali o varnosti. Če bi vsi dosledno upoštevali predpise, bi bil promet varnejši za vse,« je prepričana.
