Švicarski nož je čudo iznajdljivosti. Reže, žaga, striže, pili. Je lahko tudi pinceta ali zobotrebec. Že res, da nič od tega ne počne vrhunsko, ampak dovolj dobro. To je tudi sicer problem večnamenskega dizajna. Stvari so običajno odlične za eno ali za drugo. Kadar poskušajo biti odlične za več stvari, jim večkrat spodleti, ali pa so pregrešno drage. Pogosto dražje, kot če bi imeli dve stvari, ki bi isti funkciji vsaka zase počeli bolje. Vendar ljudje smo leni in s seboj neradi nosimo več stvari. Tako so naši telefoni hkrati kamere in računalniki, podobne sanje pa ima marsikdo o svojem avtomobilu. Nekateri želijo z njimi leteti, drugi pa pluti.
Ker je pri dizajnu vozil, ki plujejo, oziroma amfibijskih vozil ključna predvsem vodotesnost, imajo že dolgo brado. Prva amfibijska kočija naj bi nastala že leta 1770, prvo amfibijsko bencinsko vozilo pa leta 1905. Za delovanje amfibijskega avtomobila je načeloma dovolj, da voda ne pronica v notranjost in zalije motorja. Če dosežemo to, je običajno že sama prostornina avtomobila dovoljšnja, da vozilo v vodi ne potone. Za pogon medtem zadostuje vrtenje koles. Za višje hitrosti se danes vseeno uporablja propelerje ali vodne curke.
Koncept amfibijskih vozil je zares zaživel med drugo svetovno vojno. Nemci so razvili sloviti schwimmwagen oziroma plavalni avto in jih za vojsko izdelali 15 tisoč. Svoje različice so izdelali tudi zavezniki. Slovita zlasti willys MB jeep oziroma seep (sea jeep ali morski jeep). Teh so izdelali okoli 12 tisoč. Kar 21 tisoč pa so izdelali amfibijskih šestkolesnikov DUKW (ljubkovalno duck oziroma raca). Slednje so uporabljali za transport opreme in ljudi z ladij na položaje na kopnem. Seep in raca sta sodelovala tudi med izkrcanjem v Normandiji, ameriška vojska pa je raco uporabljala še med vietnamsko vojno. Seep je bil manj posrečen. Že ob prečkanju blatnega terena in manjših potokov je bil originalni jeep boljši.
Ko so vojaki med vojno iz prve roke izkusili delovanje amfibijskih vozil, je nastal tudi trg za potrošniške različice. Razcvet so doživeli zlasti v ZDA v 60. in 70. letih. Prvi množično proizvedeni amfibijski avtomobil je bil amphicar, ki so ga izdelali v Zahodni Nemčiji, predstavili pa na newyorškem avtosalonu leta 1961. Skupno so jih izdelali blizu štiri tisoč, med ponosnimi lastniki pa je bil celo ameriški predsednik Lyndon Johnson. Domnevno mu je bilo hudo zabavno goste strašiti, da mu ne delujejo zavore, medtem ko je (amfibijski) avto zdrvel v jezero.
Najslavnejša sodobna primerka potrošniških amfibijskih vozil sta Gibbsov aquada, ki doseže zelo spodobnih 161 km/h na kopnem in sprejemljivih 26 vozlov na vodi (48 km/h), ter panter podjetja Watercar, ki po kopnem doseže avtocestnih 137 km/h in konkretnejših 39 vozlov v vodi (72 km/h). Podjetje izdeluje tudi električno amfibijsko vozilo EV. Cena slednjega je od 116 tisoč evrov navzgor. Ni poceni, vseeno pa ponudba obstaja. Dobra informacija za vse tiste, ki se ne uspejo upreti skušnjavi in bi ob vsakem večjem nalivu v Ljubljani radi zapeljali v zaliti podvoz na Celovški cesti.
