Ste kaj brali dela Georga Orwella, angleškega pisatelja? Če ste, potem zagotovo poznate distopični roman 1984. Uvrščajo ga v žanr znanstvene fantastike. Roman je uvedel koncept vedno prisotnega in vsevidnega Velikega brata, ki je bil v kasnejših delih in tudi v popularni kulturi mnogokrat na novo oživljen. To je bila sicer deveta in hkrati zadnja knjiga, ki jo je Orwell napisal. Tistega leta 1984 se je na svetu zgodilo veliko. ZDA in Vatikan sta znova vzpostavila diplomatske odnose, v Sarajevu so bile zimske olimpijske igre, v Avstraliji so predstavili kovanec z vrednostjo enega dolarja, Liechtenstein pa je postal zadnja evropska država, v kateri so ženske dobile volilno pravico. Za piko na i dogajanju pa so poskrbeli pri Mercedes-Benzu, saj so na prodajno pot pospremili model W124.
Šlo je za avto, namenjen poslovnežem (danes je njegov naslednik bolj znan kot razred E), bil pa je na voljo v številnih različicah, tudi kot karavan, kupe in kabriolet, a limuzina je bila tista, ki je model najbolje utelešala in po kateri je bilo tudi največ povpraševanja.
S slovesom zanesljivega avtomobila
Z načrti so začeli že leta 1976, uradno so program predstavili julija 1977, za razvoj pa je bil odgovoren Werner Breitschwerdt. Pozimi leta 1981 je bila nared zunanja podoba (za obliko je bil zadolžen Bruno Sacco), ki jo je potrdila tudi uprava. Marca 1984 so z razvojem zaključili. Avto z dolžinsko mero 4,75 metra (podaljšana različica kar 5,54 metra) je bil prepoznaven po ikoničnih litih platiščih s 15 luknjami, ki so postala ena izmed karakteristik mercedesov v 80. in 90. letih. Avto je bil znan po številnih inovacijah, ki jih je kasneje odprtih rok sprejela celotna industrija, imel pa je tudi enega najnižjih koeficientov upora tistega časa, in sicer 0,28, kar je nižalo povprečno porabo goriva in zmanjšalo hrup vetra. Nekaj posebnega je bil enojni brisalec za vetrobransko steklo, razvit z namenom, da obriše čim večjo površino stekla. Ponudili so tudi zložljive vzglavnike na zadnji klopi, dovolj je bil pritisk stikala na armaturni plošči. Karavan je bil nekaj posebnega zavoljo možnosti, da je v njem sedem sedežev. Je bil pa kabriolet tisti, katerega proizvodnja je zdržala najdlje; zadnje so proizvedli v letu 1997. Skupaj so večinoma v tovarnah v Nemčiji izdelali 2,562.143 enot tega priljubljenega mercedesa.
Še danes zaželen med zbiratelji
Omembe vredna je tudi različica 500 E, ki je veljala za visoko zmogljivo, nastala pa je s tesnim sodelovanjem s Porschejem, ki je avto tudi sestavljal (vsak je bil narejen ročno), saj je bilo podjetje v krizi, zmogljivosti tovarne pa premalo izkoriščene. Za vsak primerek so potrebovali 16 dni, da so ga dokončali. Oprema je bila bogata, na seznamu doplačil pa zgolj izmenjevalec zgoščenk in naprava za prostoročno telefoniranje. 5-litrski osemvaljnik je imel moč 320 konjev (235 kW), kar je bilo dovolj za 6 sekund pospeška do stotice in maksimalno hitrost 250 kilometrov na uro, zato so nekateri mediji avto poimenovali kar volk v ovčji koži. Še bolj brutalna je bila različica AMG s 381 konji moči (280 kW) in pospeškom 5,3 sekunde, izdelali so jih le 45. V nekaterih državah so zadnje W124 tržili pod opremo masterpiece (prevedeno mojstrovina), s štirimi unikatnimi deli – prestavno ročico z vgravirano besedo masterpiece, nerjavečimi pragovi vrat z vgraviranima besedama mercedes benz, nalepko masterpiece na desni strani prtljažnika in platišči iz lahke litine s šestimi luknjami. Zaradi omejene proizvodnje, športnega videza in ročne izdelave 500 E še danes velja za zaželenega med zbiratelji.
Med lastniki je tudi Chris Harris, novinar, dirkač in voditelj, ki je o W124 (ima različico zgoraj brez) dejal: »Avte kupujem tudi zato, da bi z njimi zaslužil. Moj W124 sodi med novejše, saj je letnik 1996, je pa eden redkih, kateremu se vrednost še ni povečala. Kupil sem ga za 16 tisočakov in toliko je vreden tudi danes, toda v prenovo sem vložil kar nekaj denarja.« Sicer pa so različico 500 E leta 1990 testirali tudi pri slovenski reviji Avto magazin, kjer je Martin Česenj med drugim zapisal: »Navzven je 500 E še vedno predvsem limuzina, povsem takšen kot dosedanje različice pa vseeno ni. Avtomatika pretika briljantno, največja hitrost je elektronsko omejena na 250 km/h, ob bolj prilagojeni prestavi v diferencialu pa celo 284 km/h. Pospešek z mesta do hitrosti 100 km/h je dirkaški. 6,1 sekunde, navkljub 1700-kilogramski teži praznega vozila. Ta je tolikšna tudi zaradi temeljite serijske opreme.« Cena v Nemčiji je bila 134.520 mark.
W124 si je za časa proizvodnje pridobil sloves zanesljivega avtomobila. Raziskava zanesljivosti ADAC je tako pokazala, da imajo štiri leta stari zgolj 11,8 zabeleženih okvar na 1000 avtomobilov. Za primerjavo: podobno star in velik audi 100 jih je imel 14,6. Bil je tudi zelo varen, karoserija je bila zasnovana tako, da so pri trku s hitrostjo 56 km/h potniki ostali praktično nepoškodovani (za doplačilo je bila na voljo sovoznikova varnostna blazina, kasneje tudi stranske), saj je bila kabina skorajda nedotaknjena, celo vrata so se po trku lahko odprla brez truda in pomoči orodja. Na nek način so bila testiranja W124 osnova za program EuroNCAP, znotraj katerega varnost preverjajo še danes.
