Počasen, čokat in preprost. A tudi zvesti tovariš. Vse to je bil renault colorale, ki pa ni bil avto za vsakogar. Zdržal je vse: blatne poti, družinske prepire, vojno, ljubezen in smrt. Njegove linije niso bile zasnovane za občudujoče poglede mimoidočih, temveč za trpežnost, prostor in zanesljivost. Bil je avto s karakterjem, predvsem pa neizmerno uporaben. »Colorale ti ni dal občutka, da si gospodar ceste. Ti je pa dal občutek zanesljivosti. In da prideš do cilja, tudi če se svet podre,« je dejal eden izmed njegovih ponosnih lastnikov.
Zgodba o colorale se sicer začenja leta 1950, šlo pa je za enega prvih poskusov ustvariti večnamensko vozilo, nekaj med limuzino, terencem in dostavnikom. Ime je bilo izpeljanka dveh besed, coloniale (kolonialni) in rurale (podeželski). Za pogon je sprva skrbel 2,3-litrski bencinski motor z močjo 48 konjev (35 kW), za prenos moči na zadnji kolesi pa tristopenjski ročni menjalnik. Nekatere različice so bile tudi štirikolesno gnane. Hitra vožnja mu seveda ni bila blizu, saj je bila največja hitrost skromnih sto kilometrov na uro (tehtal je 1640 kilogramov), kar pa je bilo več kot dovolj za slabe ceste, gozdne in tovorne poti. Bil je dovolj prostoren, da je bilo vanj mogoče spraviti družino ali tovor. Dejansko je bil nekakšen predhodnik križancev in športnih terencev, ki so danes najpogostejši spremljevalec na evropskih cestah. V številnih državah so ga uporabljali tudi za poštne storitve, prevoz zdravnikov ter dostavo blaga in živine. Njegov dizajn je imel jasen ameriški vpliv.
Preveč kmetavzarski, a napreden za svoj čas
Trpežnost je bila njegova največja odlika. Bil je delovni stroj, ki je zdržal afriško vročino in evropske zime. Zaradi višje oddaljenosti od tal in robustnega podvozja je zlahka premagoval blatne kolovoze, makadam in celo neasfaltirane planinske ceste. »To ni avto, je traktor z dušo. Tudi če vanj zapičim vile, ne bo razpadel,« je dejal francoski kmet, ki je imel bolj terensko trivratno različico colorale savane. Na voljo je bila tudi družinsko obarvana karavanska različica prairie, ki je bila najbolje prodajana, v njej se je lahko peljalo do šest potnikov in veliko prtljage. Ob podrti zadnji klopi je bila prostornina prtljažnika razkošnih 3000 litrov. Sicer so bile naprodaj štiri različice, tudi pick-up (mali tovornjaček) in dostavnik. Po sedmih letih proizvodnje se je colorale izkazal za komercialno razočaranje, razlogov pa je bilo več. Bil je prepočasen za avtoceste, preveč kmetavzarski za mestne gospode, prenapreden za svoj čas in z gorivom zelo potraten, saj je bila povprečna poraba kar 14 litrov. Skupaj so jih izdelali 43.000, kar je bilo za tedanje Renaultove standarde zelo malo.
Zunanjost colorala je bila masivna, a nekoliko nerodna. Njegova škatlasta karoserija je dajala vtis malega tovornjaka v preobleki družinskega avtomobila. Višina vozila in postavitev sedežev sta omogočali pregledno vožnjo, hkrati pa je bilo mogoče v avto presenetljivo veliko natovoriti. »Vse, kar spraviš v skedenj, gre tudi v colorale,« se je pohvalil neimenovani lastnik. Colorale seveda ni bil popoln. Zavore so bile mehke, volan trd, menjalnik pa je zahteval močno roko in potrpežljivost. A bil je tudi avto, ki je vzbujal zaupanje. Ljudje so mu zaupali živino, orodje, družine. Vozil je na poroke, sejme, pogrebe. Bil je več kot prevozno sredstvo. Francoski novinar je leta 1978 o avtu zapisal: »Colorale je bil morda napačen avto za časa proizvodnje, a pravi avto za prave ljudi.«
Vlogo pluga je opravil z odliko
Znana je anekdota iz leta 1956, ko je bila zima v Evropi ena hujših in je bilo snega ogromno. Krajevni odbor manjšega francoskega mesta je naročil plug, a je ta obstal že na prvi serpentini. Francoise je bil edini, ki je imel colorale. Prepričan je bil, da bo snegu kos. Ljudje so se mu smejali, saj je imel plug 120 konjev, se pravi skoraj trikrat več kot avtomobil. Zagnal je motor, ki je rohnel kot stari traktor, in se pognal v sneg. Počasi, meter za metrom, se je prebijal naprej. Čez eno uro je bil v dolini. Ko se je vrnil domov, je postal lokalni junak.
Danes je colorale prava redkost, a tudi dragocenost za ljubitelje starodobnikov. Obnovljeni primerki se pojavljajo na sejmih, srečanjih in v garažah zbirateljev, predvsem v Franciji in Belgiji, pa tudi v nekaterih nekdanjih kolonijah in državah vzhodne Evrope. Tisti, ki ga imajo še danes, pravijo: »Colorale ni avto, ki ga voziš. To je avto, ki ti pove zgodbo.« Dejansko ga je pokopala njegova predanost nalogi, ki je svet takrat še ni razumel. Bil je prvi robustni družinski avto, nekakšen simbol prehoda iz podeželskega sveta v moderno dobo.
