Biki veljajo za veličastne in spoštovanja vredne živali. Sploh v Španiji, kjer je bikoborba del kulture in tradicije. Datum, ki si ga je večina starejših ljubiteljev bikoborb gotovo zapomnila, je 28. avgust 1947. Takrat je zvezdniški toreador Manolete izgubil življenje z bikom, ki so ga poimenovali Islero. Globoka rana na zgornjem delu desne noge se je izkazala kot usodna. Ta pol tone težka žival je bila navdih tudi za Ferruccia Lamborghinija, ko je leta 1968 iskal ime za svoj novi avtomobil. Islero naj bo, je dejal, štirikolesnik s poslanstvom kupeja pa je prvič na ogled postavil na salonu v Ženevi.
Zraven njega je bil na razstavi še en lamborghini, in sicer espado, oba pa sta bila kupeja z razporeditvijo sedežev 2 + 2, pri čemer je islero veljal za precej konservativno oblikovan avto, ki je bil naslednik modela 400 GT. Lastnik podjetja je bil znan po tem, da je svoje štirikolesnike poimenoval po bikih, takšna je bila na primer tudi miura (1966–1973). Razvoj šasije so zaupali podjetju Marazzi, katerega lastnik Carlo Marazzi je nekaj časa sodeloval s podjetjem Touring, ki je pomagalo pri proizvodnji modelov 350 GT in 400 GT, a je nato bankrotiralo. Marazziju je s predlogi dejansko ves čas ukazoval Ferruccio Lamborghini, ki je imel v glavi skico tega športnega avtomobila.
Nizko sedenje in visoka cena
Islero je veljal za lamborghinija z odlično vodljivostjo, prostorno notranjostjo in visoko stopnjo udobja za potnike, kljub temu pa je testni voznik Bob Wallace dejal, da kakovost avtomobila nikoli ni bila na ustrezno visoki ravni. Tudi zato so jih verjetno v dveh letih proizvodnje kupcem predali le 125. Pri čemer niti različici S in GTS potencialnih kupcev nista spodbudili, da bi bolj množično odvezali mošnjiček. Izdelali so jih natančno sto. Osnovni islero je sicer imel vgrajen 3,9-litrski bencinski dvanajstvaljnik, katerega moč je bila 329 konjev (242 kW), poganjal pa je tudi 400 GT, miuro, espado in jaramo, menjalnik je bil petstopenjski ročni. Največja hitrost je bila za tiste čase visokih 248 kilometrov na uro, pospešek do stotice pa 6,4 sekunde. V različici S s 355 konji (261 kW) celo 259 kilometrov na uro in 6,2 sekunde. Je pa bila povprečna poraba bencina visokih 20 litrov, saj poraba v tistem obdobju ni bila v ospredju pri razvoju. Kupci so tarnali, da avto ni tako zelo izpopolnjen, kot bi pričakovali od lamborghinija, a so danes med zbiratelji zelo zaželeni. Sploh različica S z dolžinsko mero 4,52 metra in težo le 1240 kilogramov, ki je bila porok za vrhunske zmogljivosti. Tudi notranjost je bila razkošnejša, uporabili so usnje, stekla so bila električno pomična, volanski obroč je imel pomoč serva, zadnje okno je bilo ogrevano, imel je radio AM/FM, kar je tedaj veljalo za luksuz. Seveda avto ni bil za vsakogar, sedelo se je zelo nizko, islero pa je v višino meril le 1,27 metra. Ponujali so ga z volanskim obročem na obeh straneh. Tudi cena 20.000 ameriških dolarjev je bila za tiste čase visoka in enakovredna 173 tisočakom danes. So pa rabljeni danes vredni še več, njihova cena je od 400.000 pa vse do 750.000 dolarjev.
Pritisk stopalke na obraz izriše nasmešek
»Pri tem avtu naravnost obožujem več stvari. Gre za zelo redek avto in je pravi športnik. Všeč mi je elegantna, a skromna oblika z dolgim pokrovom motorja, notranjostjo z veliko stekla, prirezanim prtljažnikom in majhnimi kromiranimi odbijači. Seveda pa je zgodba zase dvanajstvaljni motor, ki zarjovi vsakič, ko ga na odprti cesti poženeš. Priznam, šlo je za impulzivni nakup, saj sem bil mlad in o mehaniki tega avtomobila nisem vedel kaj dosti. Danes sem vesel, da je del mojega voznega parka. Za lamborghinije sem se namreč začel navduševati pri 12 letih,« o svojem isleru pravi Luigi Sutera. Po številki šasije je ugotovil, da je bil njegov dvanajsti po vrsti in izdelan marca 1968. Avto vozi vsakih nekaj tednov, nikoli pa pozimi, saj sol ni njegova prijateljica.
Enega islera je leta 2016 v Švici kupil neimenovani zbiratelj in zanj odštel ugodnih 295.000 evrov. Šlo je za različico S s številko šasije 6420, ki je razkrivala, da so ga izdelali 12. maja 1969, zunanjost je bila obarvana srebrno, notranjost je bila iz rdečega usnja. Tisti, ki so islero vozili, pravijo, da je vožnja v čisti užitek, menjalnik deluje gladko, pritisk stopalke za plin pa vozniku na obraz izriše nasmešek, tudi zvok dvanajstvaljnika je nekaj posebnega. Razporeditev sedežev 2 + 2 je pomenila, da je zadaj prostora za kolena in glavo resnično malo, štirje pa se lahko skupaj peljejo le na krajšo relacijo. Je pa zunanjost razburljiva, zato ne preseneča, da se za tem lamborghinijem še desetletja pozneje obračajo glave. Nekaj posebnega so tudi luči, ki s pritiskom stikala skočijo iz motornega pokrova. Islero ima še danes status legende. Avto je odigral naslovno vlogo v filmu Moški, ki je lovil samega sebe, v njem je igral tudi Roger Moore. Nekateri celo menijo, da je to Britančev najboljši film. Moore ni vedel, da vozi lamborghinija, saj je bil prepričan, da gre za maseratija.
