Še vedno se spomnim, kot bi bilo včeraj. Pisano obarvani robniki zelene, roza in rumene barve. Iztegnjen palec. In pričakovanje, kdaj se bo prižgal smerni kazalec za desno. Včasih se je prižgal hitro. Včasih je trajalo. Sam pa sem tam, pred gostilno Jelen v Šentvidu, stal praktično vsak petek, na poti h kolegom v Kranj. Nisem bil romantik. Nisem sanjal o obkroženju sveta z iztegnjenim palcem. Bil sem mlad, brez avta in izpita. Štopanje pa je ponujalo večjo fleksibilnost in pogosto tudi večjo predvidljivost od javnega prevoza.
Starejšemu najstniku, ki je iz nekega razloga potoval v napačno smer – stran od tja, kamor je večina vrstnikov hitela na žur –, so mi pogosto ustavljale sočutne mame. Bilo pa je tudi nekaj bizarnih doživetij. Denimo tisto, ko me je s kolegom pobral študent, ki je ravno obiskal McDrive in je od Šentvida proti Medvodam poskušal voziti s koleni, medtem ko je namakal piščančje »nagce« v omake na armaturi. Še pred Mednim je ugotovil, da to ni najbolj posrečen podvig, ko je z enim kolesom že zapeljal s ceste. Na cilj smo prišli celi.
So bile pa tudi manj adrenalinske izkušnje. Denimo tista, ko mi je v soboto dopoldne v obratno smer na »spodnji« avtobusni postaji v Kranju ustavil poln avto Red Bullovih hostes na poti na dogodek. Stiskal sem se med njimi na zadnji klopi, one pa so prikupno čebljale in se mi sproščeno dobrikale, kot znajo le zverzirane hostese. V slovo so mi na cilju poklonile še pločevinko kril. Nepozabna je bila tudi prigoda na silvestrovo v Beogradu leta 2002. S kolegi smo v dežju štopali pred Hotelom Jugoslavija. Želeli smo do Beogradžanke na žur. Mislim, da nam je ustavil yugo. V njem pa že polna zasedba. Vseeno so nas povabili medse. Zadaj smo sedeli en čez drugega, dekle pa čez vse. Z nami je šla tudi kitara. Tudi to vožnjo smo preživeli. Je bil pa to moj zadnji štop v Srbiji.
Šel na koncert, domov se je vrnil po petih mesecih
Kot rečeno, nisem bil štoparski romantik, temveč le občasni oportunist, ki so mu prijatelji pokazali, da je štopanje vedno opcija, ko uradne storitve zatajijo. Voznikom sem v zameno ponudil uho ali pa zgodbo. Odvisno do njihovega razpoloženja in želja. Resnično slabih izkušenj pa v svoji štoparski karieri nisem imel. Podobno je svoja popotovanja z iztegnjenim palcem pričel tudi najbolj slavni slovenski štopar Miran Ipavec. »Z avtoštopom sem se srečal v srednji šoli,« mi je zaupal. »Marsikdaj sem zamudil avtobus in tistih 20 kilometrov do Nove Gorice ni bilo problema preštopati. Tudi šahovski in namiznoteniški krožek sta bila v Novi Gorici v popoldanskem času in domov sem največkrat kar štopal. Študiral sem v Mariboru, kamor pa nikoli nisem štopal, ker je to bilo predaleč.«
Pravo štopanje, pravi, pa se je zanj začelo 14. septembra 1984. »Šel sem na koncert legendarnih Queenov v Milano in se po petih mesecih vrnil domov z 8200 kilometri in številnimi dogodivščinami,« pravi. »Takrat sem spoznal, da je to prava stvar zame.« Od takrat je preštopal 576.600 kilometrov, leta 2014 odprl Avtoštoparski muzej, napisal dve popotniški knjigi, postavil tri najboljše rezultate v tekmovalnem avtoštopu (denimo 42 držav v 500 urah). »Obiskal sem vseh 47 evropskih držav,« še našteva svoje uspehe. Po zaslugi obsežnih empiričnih izkušenj je prišel tudi do nekaterih dognanj glede navad in odprtosti do štoperjev med evropskimi vozniki. »Splošno pravilo je, da manj, kot je denarja, boljši so ljudje,« pravi. »Torej je na vzhodu Evrope štopanje najlažje. Na prvo mesto bi dal Romune, potem Poljake in Beloruse. Daleč najslabša država za avtoštoparje je Italija, kjer ne smeš štopati na bencinskih servisih na avtocesti in se voziti s tovornjaki. Druga je Španija, tretja Švedska. Švedi pravijo: 'Če nimaš denarja, bodi pa doma!'«
Slovenijo glede prijaznosti do avtoštopa Ipavec uvršča visoko med prvo polovico evropskih držav. »Statistiko izboljšujejo moški, Slovenke pa so zelo nezaupljive,« ocenjuje. »Po moji ststistiki mi je v Evropi ustavilo 13 odstotkov žensk, Francija pa posebej izstopa. Kar 43 odstotkov je bilo voznic, zato, klobuk dol, francoske dame.«
Romantiko je izpodrinila souporaba
Je pa v zadnjih desetletjih vse težje srečati štoparja. Če si nekoč ob iztekih ljubljanskih vpadnic dnevno videval mladino z napisi, kam potujejo, ali pa zgolj z iztegnjenim palcem, danes pločniki pretežno samevajo. Tudi barve pisanega robnika pri Jelenu so močno zbledele. Razlogov za to je več. Gotovo smo danes manj zaupljivi, kot smo bili nekoč. Bolj zadovoljni z nevidnimi zidovi med nami in neznanci. Na splošno tudi bolj plahi. Filmi in urbane legende o neljubih prigodah med štopi so naredili svoje. Nekaj so dodala tudi poročila v medijih. Ob tem pa danes ni nič hujšega od bojazni, da se boš zafrknil sam. Da se boš odločil narobe oziroma skočil v napačni avto.
Preden se danes odločimo, potrebujemo podatke. Statistike. Ocene. To potrebo so odlično nagovorile platforme za souporabo vozil. V tujini se je prijel zlasti BlaBlaCar, na sončni strani Alp pa je pragmatično štopanje praktično v celoti nadomestila oziroma digitalizirala storitev prevoz.org. Njen ustanovitelj Jure Čuhalev je redkobeseden. »Prevoz.org je bil projekt skupine študentov v času študija,« je povedal. Študenti so bili tudi sicer prvi uporabniki platforme, saj je na enostaven in predvidljiv način omogočala prevoz domov. S časom so potovanja postala bolj eksotična. Na koncerte, na morje in še kam. »Glavna prednost prevozov je, da imaš vsaj neko informacijo, s kom se pelješ,« medtem pravi Tomislav Milenkovič iz podjetja Legit, ki danes upravlja s priljubljeno slovensko platformo. »Torej ni nek naključni mimoidoči. Nekomu od svojih lahko sporočiš vsaj njegovo ime, številko, tip avtomobila. Tako imajo neko informacijo, s kom in kam si šel. To se z novimi posodobitvami na portalu še bolj izvaja, s potrjevanjem znotraj aplikacije in ocenjevanjem tako voznikov kot tudi potnikov.«
Sam sem prevoze uporabil enkrat. Pred leti, ob vračanju s festivala Metaldays. Čisto solidna izkušnja. Kot oglaševano. Le družbene vloge mi niso bile več tako jasne. V avtu smo bili nametani z vseh vetrov. Smo bili vsi skupaj? Smo bili skupaj potniki, voznik pa naš voznik? Bi se morali med seboj ignorirati in biti pozorni samo na voznika? Nerodna reč, ko se nekaj tako neposrednega, kot je štop, spremeni v miniaturni avtobus. Ampak, ja. Ni vse romantika. So tudi praktičnost, varnost … in souporaba. Čeprav je souporaba močno izrinila klasični štop, Ipavec vseeno ocenjuje, da ta v Sloveniji še živi. Meni pa, da ga izrivajo tudi drugi dejavniki. »Žal cest ne projektirajo več za možnost ustavljanja vozil na vstopu na avtocesto ali izhodu iz krožišča, kot je to na primer na Nizozemskem,« pojasnjuje. »Tam imajo celo table za avtoštoparsko mesto. Pri nas na Dolgem mostu v Ljubljani pa so tako mesto celo uničili.«
