Ko se zapeljete skozi predore in po zavitih ulicah Monte Carla, kjer vsak zavoj spominja na legendarne dvoboje formule 1, vas prevzame občutek absolutne svobode. Toda v resnici nadzorne kamere pokrivajo skoraj vsak centimeter te bogate sredozemske enklave, policijska prisotnost je diskretna, a vseprisotna, in občutek varnosti je eden glavnih izvoznih artiklov kneževine. Toda v tem svetu privilegijev obstaja pravna praznina, ki se zdi kot relikt nekega drugega časa: Monako je edina država v Evropi, kjer uporaba varnostnega pasu v vozilu ni zakonsko obvezna.
Medtem ko Evropska unija in svetovne organizacije že desetletja bijejo bitko za vizijo nič – cilj, da bi popolnoma izkoreninili smrtne žrtve na cestah – Monako vztraja pri svoji izjemnosti. Argumentacija oblasti je preprosta, vendar za mnoge kritike naivna: na gosto prepleteni mreži mestnih cest, kjer je hitrost omejena na 50 kilometrov na uro (in pogosto zaradi prometa še nižja), naj bi bila tveganja minimalna.
Vendar pa se pod fasado glamurja in počasnih voženj s kabrioleti kuha politični in varnostni razkol.
Upor v palači
Ta nenavadna posebnost monaškega vsakdana je pred kratkim sprožila burno razpravo v nacionalnem svetu, najvišjem zakonodajnem telesu kneževine. Kar bi morala biti rutinska seja, se je spremenilo v ideološki spopad med zagovorniki statusa quo in reformisti, ki opozarjajo, da fizikalni zakoni veljajo tudi za milijonarje.
Štirje izvoljeni uradniki so pretrgali tišino in javno nasprotovali stališču večine. Mathilde Leclerc je s pragmatično jasnostjo opozorila kolege: »Monako se ne bo mogel izogniti prihodnji razpravi o tej temi. Pogovori o varnosti na cesti ne morejo biti selektivni.« Njeno sporočilo je bilo jasno – varnost ni catering, kjer izbiraš le tiste ukrepe, ki so ti všeč.
Nathalie Amoratti-Blanc je šla še korak dlje in varnostne pasove označila za civilizacijski standard, »sistem, ki je potrjen in dokazano učinkovit v skoraj vseh državah sveta«. Razprava je razkrila globok paradoks, na katerega je opozorila svetnica Jade Aureglia. »Pri omejitvi 50 kilometrov na uro imamo ceste, ki spodbujajo prehitro vožnjo,« je dejala in dregnila v samo identiteto države: »Znani smo kot dežela dirkalnih stez in hitrosti.«
Zmota o varni nizki hitrosti
Monaški odpor do varnostnih pasov temelji na prepričanju, da pri nizkih hitrostih ne more priti do hujših poškodb. To je mit, ki ga znanost vztrajno zavrača.
Obsežna revizija, objavljena v ugledni reviji Accident Analysis & Prevention, je pod drobnogled vzela 75 študij, izvedenih med letoma 2001 in 2023. Zaključek je nedvoumen: uporaba varnostnega pasu dramatično zmanjša tveganje za smrt in hude poškodbe, ne glede na hitrost vozila.
Fizika trka je neizprosna. Pri nenadni zaustavitvi vozila, ki vozi s hitrostjo 50 kilometrov na uro, se telo, ki ni pripeto z varnostnim pasom, še naprej giblje z isto hitrostjo, dokler ne trči v armaturno ploščo ali vetrobransko steklo. Sila udarca je primerljiva s padcem iz tretjega nadstropja stavbe. V urbanem okolju Monaka, kjer so ceste polne betonskih ovir, stebričkov in drugih vozil, so lahko posledice takšnih trkov uničujoče, s hudimi poškodbami glave in prsnega koša, ki bi jih varnostni pas preprečil.
Študija poudarja, da se najvarnejše države ne zanašajo samo na en ukrep. Uspeh temelji na triadi: inženiring (pametni avtomobili z zvočnimi opozorili), izobraževanje in – kar je ključno – stroga zakonodaja, ki policiji omogoča kaznovanje zgolj za neuporabo pasu. Monako na tem zadnjem testu pade.
Otok permisivnosti
Kontrast s sosednjo Francijo ne bi mogel biti večji. Prečkanje nevidne meje na ulici v Beausoleilu voznika prestavi v popolnoma drug pravni univerzum. V Franciji je neuporaba pasu prekršek, ki vas stane 135 evrov in tri kazenske točke.
V Monaku? Kazenskih točk ni. Sistem vozniških dovoljenj v kneževini ne pozna mehanizma, ki bi sistematično izločal nevarne voznike na podlagi ponavljajočih se prekrškov na način, kot to počne večina Evrope.
Še bolj presenetljiv je odnos do mobilnih naprav. Medtem ko vas bo francoski žandar kaznoval za uporabo slušalk (žičnih ali bluetooth), ker vas te zvočno izolirajo od prometa, je to v Monaku dovoljeno. Monaški prometni zakonik je napisan v arhaičnem, skoraj kavalirskem tonu. Zahteva samo to, da mora biti voznik stalno sposoben, da izvrši vse potrebne manevre. Če vas policist vendarle ujame s telefonom v roki ali pri kršenju tega splošnega pravila, je kazen simbolična – pičlih 22,5 evra. Znesek, ki v lokalni kavarni komaj pokrije ceno dveh kapučinov.
