Evropa je bila med hladno vojno razdeljena na dva dela: na kapitalistične zahodne in socialistične vzhodne države, politični izraz za mejo pa je bila železna zavesa. Delitev na Vzhodno in Zahodno je doletela tudi Nemčijo, 150 kilometrov dolg visok zid so leta 1961 zgradili v Berlinu, njegova gradnja pa je bila sprva državna skrivnost. Med Vzhodom in Zahodom je bilo kar nekaj mejnih prehodov, za najslovitejšega pa velja Checkpoint Charlie, ki si ga v današnji prestolnici Nemčije ogledujejo množice turistov. V njegovi bližini je tako imenovani Trabi World, v katerem se vse vrti okoli trabanta, štirikolesnika, ki je od leta 1957 v očeh Vzhodnih Nemcev postal ljudski avto in motoriziral državo podobno, kot jo je na zahodu priljubljeni hrošč. S trabantom se je proti plačilu mogoče zapeljati, priložnosti pa kot avtomobilski zanesenjaki seveda nismo izpustili iz rok.
»Najprej vadite prestavljanje,« je prvi napotek, ki smo ga dobili pred začetkom vožnje. Štiristopenjski ročni menjalnik je namreč nekaj posebnega, saj je treba ročico najprej prestaviti navzdol za prvo in navzgor za drugo prestavo, nato pa jo povleči k sebi ter vajo ponoviti še za tretjo in četrto prestavo. Bili smo uspešni. Ko smo zasedli prostor za velikim volanskim obročem, ki ga ni mogoče nastaviti, smo si pa lahko nastavili majhna ogledala, smo obrnili ključ. Avto je močno zarohnel in hkrati zasmrdel (gre za mešanico bencina in olja), smradu pa se je bilo treba navaditi, saj je spremljevalec vožnje trabanta.
»Višje kot v tretjo ne boste prestavili,« nam je dejal inštruktor, kar se je v naslednjih dveh urah vožnje po berlinskih ulicah izkazalo kot še kako resnično (znana je šala, da je trabant hitrejši, če ga potiskaš, kot pa voziš), saj nam je trabanta uspelo pognati do največ 40 kilometrov na uro (stopalka za plin je občutno manjša kot stopalki sklopke in zavore), pa čeprav njegov 26-konjski motor v teoriji omogoča hitrost sto kilometrov na uro. Priznamo, tako hitro bi se s trabantom bali peljati, ne nazadnje razen varnostnega pasu ni drugega varnostnega pripomočka in tudi zavoram ne gre najbolj zaupati. Pa čeprav je v letu predstavitve veljal za poceni in zanesljiv avto, zavoljo pogona na prednji kolesi tudi za sodobnega. Imel je le par vrat, zato je dostop do zadnje klopi zahteval nekaj gimnastičnih spretnosti, a se na zadnji klopi sedi nepričakovano udobno, je pa res, da ravno dolgin ne smete biti. Ko trabanta 601S, kot je bilo uradno ime našega testnega, zagledate v prometu, šele dojamete, kako majhen je in kako zelo opazen. Ljudje se ob pogledu nanj odzovejo z dvignjenim palcem in fotografiranjem, da se za volanskim obročem počutimo kot pomembneži, in ne kot vozniki malčka, za katerega je bilo leta 1985 treba odšteti 8500 mark. Dolžinska mera je za današnje razmere skromnih 3,55 metra, prtljažnik pa pogoltne neverjetno razkošnih 450 litrov.
Med vožnjo ugotavljamo, da je lahko tudi zabaven, čeprav ročni menjalnik vsake toliko zagodrnja in je potrebna sila, da prestavi v želeno. A se trabant izkaže kot presenetljivo agilen in odziven avto, je pa res, da si je ustrezen položaj za volanskim obročem težko nastaviti in tudi komuniciranje s sopotnikom je oteženo, saj je motor – milo rečeno – glasen. Notranjost je seveda špartanska, so pa nekaj posebnega trije pepelniki, prav tako veseli veliko odlagalnih prostorov.
Okvir trabanta je bil iz jekla, streha, pokrov prtljažnika in motorja ter vrata pa iz duroplasta, trde plastike, ki so jo izdelovali iz recikliranih bombažnih odpadkov iz Sovjetske zveze in fenolne smole vzhodnonemške industrije barvil. Modelov 601 so izdelali natančno 2.818.547, zadnjega leto po padcu berlinskega zidu, čakalne dobe pa so bile noro dolge, saj so nekateri nanj čakali neverjetnih 12 let. Ko smo se nekaj dni pozneje peljali domov v avtu, ki je za današnje razmere prav tako majhen, a premore samodejni menjalnik in aktivni tempomat, smo šele dobro dojeli, kako zelo je svet avtomobilizma v šestih desetletjih napredoval. In čeprav bo marsikdo dejal, da je trabant z današnje perspektive komajda še avto, bi mu s tem delali veliko krivico. Pooseblja pač zgodovinska leta, ko imeti avto v garaži ni bilo nekaj vsakdanjega in običajnega. Posebno v komunistični Vzhodni Nemčiji. Za nas danes nekaj nepredstavljivega. Toda z njim so podoživeli številne življenjske radosti. Zato: spoštovanje, trabant!
