Alfa Romeo je do poznih 60. let prejšnjega stoletja veljala za primer podjetja, ki lahko deluje dobro in na trg pošilja razburljive avtomobile, čeprav je v državni lasti. K temu je pripomoglo sodelovanje z izvrstnimi italijanskimi oblikovalskimi hišami, kot so Pininfarina, Bertone in Zagato. Avtomobili so bili tudi izjemno zmogljivi in so uspešno ohranjali pedigre dirkaške znamke. V 70. letih so na površje priplavale težave. Zlasti spori s sindikati, slaba učinkovitost, pomanjkljiv nadzor nad kakovostjo in še kaj. Alfa Romeo je bila v 80. letih že v hudih finančnih škripcih in s precej staro ponudbo avtomobilov. Simptom tega težavnega obdobja je bila tudi alfa 90.
»Alfa 90 je zelo, zelo, zelo čuden avto. Njegovega obstoja ni mogoče utemeljiti. Alfa je v svoji ponudbi že imela velike limuzine, ko je ta avto prišel v prodajo leta 1984,« pojasnjuje angleški avtomobilski svetovalec Joseph Lloyd na svojem kanalu na youtubu Lloyd vehicle consulting.
Alfo 90 so predstavili na torinskem avtomobilskem sejmu leta 1984, odziv pa je bil mešan. Zlasti se je javnost obregnila ob dizajn avtomobila. Bil je precej konservativen in dolgočasen. Ni imel izrazitih vizualnih značilnosti, po katerih bi se alfa 90 razlikovala od drugih modelov. Zaradi podobnosti z alfetto in alfo 6 je delovala kot preoblečena alfetta, in ne kot povsem nov model. Alfa 90 je sicer imela zanimivo inovacijo v podobi sprednjega spojlerja, ki se je skrival pod odbijačem in se je glede na hitrost lahko raztegnil ali krčil, da je pri večjih obremenitvah motorja pomagal hlajenju. Estetsko zanimiva je bila tudi ročna zavora, ki je bila v obliki narobe obrnjene črke U. So pa dizajnu vozila na splošno očitali, da ne sledi koherentni viziji. Škatlasta oblika je pomenila tudi slab koeficient zračnega upora (0,37). Presenetljiv je zato podatek, da je bila v ozadju tega izdelka oblikovalska hiša Bertone. A krivda ni bila povsem njihova.
Izhod v sili
Alfa Romeo je imela konec 70. let v pripravi nova projekta 154 in 156, a je moralo podjetje zaradi krize opustiti načrte in najti novo, kompromisno rešitev za poživitev ponudbe. Leta 1982 so tako sprejeli sklep o izdelavi avtomobila, ki bo uporabil kar se da veliko delov, ki so jih že vgrajevali v alfetto. Novi avto je ohranil skoraj enako dolžinsko mero 4,39 metra in medosno razdaljo 2,51 metra. Ob tem pa še številne druge lastnosti predhodnika, vključno z večjim delom šasije.
Podjetje je v brošuri za avto zapisalo: »Harmonična kombinacija osupljivih zmogljivosti, visoke stopnje varnosti, izjemnega udobja in nevsiljive elegance so značilnosti uravnoteženega dizajna nove alfe 90.« Strokovna javnost se je medtem hahljala ob ustvarjalnosti tržnikov, ki so skušali očitne pomanjkljivosti vozila zaviti v celofan previdno izbranih pridevnikov. Iskrenejši opis bi bil: »Zastarela že ob rojstvu.«
Kljub temu je alfa 90 ponujala nekaj zelo zanimivih dobrot. Avto je imel električno pomične prednja sedeža in prednji okni. Pri luksuzni različici quadrifoglio oro sta bili električno pomični tudi okni v drugi vrsti. Ob tem si v tej različici naletel še na progresivni servovolanski sistem, ki se je prilagajal hitrosti vožnje. Predal na sovoznikovi strani pa je dopolnjeval še prenosni kovček, ki ga je izdelalo luksuzno milansko podjetje Valextra.
Prodali le 56.000 modelov
V osnovi sta bili na voljo različici z 1,8-litrskim motorjem in 120 konji (88 kW) in dvolitrskim motorjem s 128 konji (94 kW). Na nemški trg in še nekatere druge so medtem izvažali še dvolitrsko različico s 130 konji (96 kW). Model quadrifoglio oro je medtem premogel 2,5-litrski motor V6 s 150 konji (110 kW), ki je zmogel največjo hitrost 205 kilometrov na uro. Na drugem koncu spektra je bil 2,4-litrski dizlaš s 110 konji (81 kW). Vmes se je našel še kakšen, a noben model ni postal prodajna uspešnica. Skupno je podjetju do leta 1987 uspelo prodati le 56.000 alf 90. Carrozzeria Marazzi je leta 1985 izdelala še karavansko različico, a niti tej ni šlo dosti bolje. Izdelali so le dva primerka.
Še največji uspeh je podjetje z alfo 90 doseglo pri italijanskih karabinjerjih. Ni šlo za to, da bi bil avto čudežno pisan na kožo nalogam žandarmerije, ki ima pooblastila nad civilisti in vojaštvom. V resnici je šlo za državno pomoč podjetju.
Prodaja alfe 90 podjetju torej ni pomagala iz krize. Leta 1986 je Alfo Romeo prevzel Fiat. Leto pozneje so ustavili proizvodnjo avtomobila, čeprav je bilo izhodiščno mišljeno, da ga bodo prodajali vsaj do začetka novega desetletja. Nadomestila ga je alfa 164, ki je nastala v sodelovanju s Fiatom, Lancio in Saabom.
