V časih, ko se ob vseh grozotah na našem za zdaj edinem planetu po več desetletjih mirovanja vendarle vse pogosteje govori tudi o morebitnih novih človeških misijah na Luno in celo Mars, pri čemer se zdi, da bo tokratna vesoljska tekma spopad ultrabogatih posameznikov in ne več držav, nam misli hote ali nehote pobegnejo tudi v čas, recimo ji, »prve vesoljske dirke«. Ta je vrhunec dosegla v 60-ih letih prejšnjega stoletja, ko so Sovjeti najprej poslali prvega človeka v vesolje, Američani pa kasneje prvega na Luno.
No, če je bila tekma med raketami in vesoljskimi plovili precej izenačena, pa je medtem povsem drugače veljalo pri kopenskih vozilih. Vsaj civilnih. Tu so bili Američani s svojo industrijo in veliko trojko GM – Ford – Chrysler spredaj svetlobna leta, medtem ko se je v Sovjetski zvezi, navkljub nekaj poskusom pred tem, industrija zares začela prebujati prav tako šele v 60-ih letih. Pravi zamah pa je dobila pred skoraj natanko 60 leti, ko so leta 1966 ob reki Volgi v današnji Samarski oblasti (takrat se je imenovala Kujbiševska oblast) začeli postavljati tovarno Avto VAZ, iz katere so že precej hitro, še preden so jo leta 1970 zgradili do konca, začeli prihajati prvi avtomobili. Kaj kmalu tudi za tuje trge pod znamko, znano po celem svetu – Lada.
Kmalu po vsem svetu
Začetki tako tovarne kot avtomobilov so sicer neločljivo povezani z – Italijo. Ko so sovjetski partijski veljaki namreč ugotovili, da bo tako vse skupaj potekalo najhitreje in najbolj ugodno, so tovarno zgradili v sodelovanju s Fiatom, zaradi omenjene tovarne je nato v okolici tako rekoč iz nič kmalu zraslo mesto Toljati, ki nosi ime po sekretarju italijanske komunistične partije Palmiru Togliattiju in ima danes blizu 700.000 prebivalcev, s Fiatom pa je tesno povezan tudi prvi avtomobil iz omenjene tovarne. Osnovo zanj je namreč predstavljal legendarni fiat 124, tudi evropski avto leta 1967, na domačem trgu se je uradno imenoval VAZ-2101, medtem ko je na na tujih, kot omenjeno, nosil ime lada, ki so mu, glede na moč motorja in druge lastnosti, dodali še priponke 1200, 1200S ali 1300.
Število tujih trgov je bilo v prvih nekaj letih sicer omejeno, saj je Sovjetom ravno Fiat prepovedoval prodajo v tistih državah, v katerih je sam že bil prisoten z modelom 124, čeprav je bila omenjena lada predvsem zaradi težkih sovjetskih razmer (nizke temperature, slabe ceste...) kar precej spremenjena. Tako so ji okrepili karoserijo, povišali oddaljenost od tal in tudi motorji niso bili Fiatovi. A proizvodnja je kljub vsemu cvetela. Leta 1971 so tako začeli z izvozom v Jugoslavijo, aprila 1972 predstavili karavansko različico, že do konca leta 1973 pa so skupno izdelali več kot milijon primerkov. Leto kasneje, ko je Fiat svojega 124 umaknil iz proizvodnje, je imela Lada prost vstop tudi na trge zahodne Evrope in to tudi nemudoma izkoristila. Poleg Finske, Nizozemske, Belgije in drugih evropskih držav je lade kmalu zaneslo tudi v Kanado, Avstralijo, na Kubo, Japonsko in še kam, posebej uspešna pa je bila v Veliki Britaniji, kjer je ob vstopu na tržišče stala vsega 980 funtov.
V Egiptu do 2015
Prvo različico lade so sicer izdelovali do leta 1988, vmes so že leta 1975 zagnali tudi proizvodnjo močnejše lade 1600 in jo izdelovali vse do leta 2006, leta 1980 pa predstavili še lado 2105 in kasneje izvedenki 2104 in 2107. Te so predstavljale še največjo, čeprav še vedno majhno oblikovno spremembo, o čemer priča tudi dejstvo, da je prav vsem omenjenim različicam skupno, da so nastajale na platformi omenjenega fiata 124. To hkrati pomeni, da so si vse omenjene lade, ki se jih je po predstavitvah drugih modelov ruske tovarne marsikje prijela priponka klasik, drugod pa tudi lada laika, lada kalinka, lada nova ali, tudi v Jugoslaviji, lada riva, oblikovno zelo podobne, omenjena platforma pa je celo tretja najbolj prodajana v vsej avtomobilski zgodovini; pred njo sta na tem področju le volkswagen hrošč in ford model T.
Čeprav natančno število ni znano, so omenjenih lad v celotni zgodovini, sodeč po različnih virih, prodali okrog 18 milijonov. Vmes so proizvodnjo širili tudi v druge tovarne in države ter jo v Rusiji leta 2012 zaustavili po več kot 40 neprekinjenih letih, najdlje, do leta 2015, pa so jo izdelovali v Egiptu.
