Ko je muc Timi prvič stopil iz zavetišča v nov dom, je v njegovih očeh še žarel strah pred neznanim svetom. A tam ga je čakala prijazna muca Tina – mirna, nežna in preudarna mačja dama, ki mu je kmalu pokazala, da je dom kraj topline in zaupanja. Sprva mu je le sramežljivo dovolila deliti svoj prostor, a sčasoma sta postala nerazdružljiva. Skupaj sta spala na okenski polici, prežala na ptičke in se grela ob toploti domačega ognjišča.
Nekega dne se jima je pred vrati pridružila še potepena muca. Bila je shirana in prestrašena, a v njenih očeh je bilo nekaj, kar je takoj ganilo srce njunega skrbnika. Dobila je ime Maša. Sprejeli so jo brez pomisleka – Tina in Timi sta jo z mehkimi dotiki povabila v svoj svet, in kmalu so postali prava mačja družina. Njihov človek je rad rekel, da ima zdaj tri sonca, ki mu grejejo dušo.
A življenje prinese tudi preizkušnje.Čas je odnesel Tino – starost ji je počasi utrudila tel. Tiha bolezen – tista, ki jo prinese življenje, a je nihče ne želi sprejeti. Njune nežne tačke so vsak dan spremljale korake človeka, ki jo je nekoč rešil. Timi je poležaval ob njenih nogah, Maša pa ji je tiho predla ob glavi, kot biji z mehkim glasom šepetala tolažbo. In ko je zaspala za vedno, so vsi začutili praznino, ki jo lahko pusti le dolgoletna nežnost. Timi in Maša sta ostala skupaj, še bolj povezana kot prej.
Kljub odhodu Tine mački nista zahtevali veliko – le bila sta tam. V svoji tišini sta podarjali tisto, kar včasih niti človek ne zna – preprosto bližino. V družini je ostal še zvesti pes Medo, ki zdaj skupaj s Timijem in Mašo čuva spomin na njihovo prijateljico. Še danes Tino pogrešajo vsi – a najbolj prav gotovo tista dva mehka srca, ki sta ji stali ob strani do zadnjega diha.
