Slikanica, ki je izšla v zbirki Škratolovščine v založbi zavoda Škrateljc, nagovarja odrasle, da z otroki delijo čudenje nad svetom. »Rachel Carson, pionirka ekoloških gibanj in zaslužna za prvo zakonodajo s področja varovanja okolja, je te svoje misli zapisala že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, preseneča pa predvsem dejstvo, da so ta njena prepričanja danes del sodobnih pristopov učenja v naravi in denimo gozdne pedagogike,« je v pogovoru povedal urednik knjige Uroš Grilc.
Rachel Carson pravi, da otrok potrebuje odraslo osebo, ki zna deliti njegovo čudenje. Kako vi razumete ta stavek danes, v času, ko imajo starši pogosto občutek, da morajo otroku vse razložiti in ga nadzorovati?
Rachel Carson čudenje naravi razlaga predvsem kot vrednoto, ki jo moramo vseskozi negovati. Zanjo je čudenje osnova človekovega odnosa do narave, najprej tega, da naravo čutimo, vidimo, slišimo, nato pa tudi tega, da jo razumemo. Ta vrstni red torej ni naključje.
Se vam zdi, da smo odrasli nekje na poti izgubili to sposobnost čudenja? Kaj je po vašem mnenju glavni razlog – hiter tempo življenja, tehnologija, preveč informacij?
Nemara vse to in še več: sposobnost čudenja naravi danes pač ni nekaj samoumevnega, ampak je za večino ljudi skrita, morda celo sramežljivo prikrita. A ne tako zelo, da je ne bi bilo mogoče obuditi v katerem koli obdobju življenja. Če čudenje spodbujamo pri otrocih, so temelji za ekološko ozaveščeno in do narave odgovorno osebo trdno zasidrani v posamezniku.
Že vrsto let ustvarjate pravljične poti po Sloveniji. Kakšne družine srečujete na teh poteh? So to radovedni raziskovalci ali bolj utrujeni starši, ki iščejo mir?
Pri Škrateljcu sva z Nino zasnovala Pravljično-doživljajsko transverzalo po Sloveniji. Novembra odpiramo že trinajsto, za družine, ki so rade aktivne v naravi in pri tem za motivacijo otrok potrebujejo pomoč ali spodbudo, navdih. Naša doživetja nagovarjajo otroke, a so zanimiva tudi za odrasle, zato omogočajo kakovostno druženje staršev z otroki, ob tem pa se vsi skupaj skozi zgodbo in misijo ob doživetju marsikaj novega naučijo. Tako postane gibanje v naravi hkrati spoznavanje različnih slovenskih krajev, njihove naravne in kulturne dediščine ter današnjega utripa.
Kako se otroci in starši odzivajo, ko naravo doživljajo skozi zgodbo – pravljico, lik ali glasbo?
Pravljična zgodba in misija z nalogami na doživetju obiskovalcem omogoča aktivno vlogo, s katero je njihovo doživetje poglobljeno. Narava postane pravljična kulisa, če se v njej skrivajo močvirski in pastirski škratje. Po uničujočih poplavah so veščine krotilcev vode v zmajevem templju koristen trening za sožitje z naravo. Šola v naravi je zabavna, priložnost obiskati čarovniško šolo v naravi pa je nekaj posebnega! Otroci se danes težje umirijo, starši, vzgojitelji in učitelji se soočajo z izzivi, pri katerih jim okvir zgodbe in aktivnosti z misijo lahko bistveno olajšajo delo. Še posebno so naša doživetja primerna za otroke s čustveno-vedenjskimi težavami. Po drugi strani pa je poslanstvo naših doživetij v naravi širše – spodbujanje radovednosti, domišljije, ustvarjalnosti in bralne kulture.
Ste imeli na teh poteh kakšen trenutek, ko ste začutili pravo »čarobnost čudenja« – da se je nekaj resnično zgodilo med naravo, starši in otroki?
Seveda, zvrhan koš! Marsikatere družine se z otroki vračajo na doživetja, ki so jih že obiskali. Bolj ko so otroci suvereni v naravi, bolj ko poznajo pot in vsebine doživetja, bolj svoje čute odpirajo za doživljanje narave kot take. Veččutno doživljanje je vtkano v vsa naša doživetja, a ko otroci sami v naravi začutijo čarovnijo, takrat se zgodi čarobnost čudenja. To so trenutki, ko narava postane svet, ki je otroku domač, in tega si želimo za otroke in odrasle. Saj šele ta pristni stik in odnos zgradi vez med človekom in naravo, iz katere izhajata skrb in zaščita naravnega okolja, ki je tudi rdeča nit pisanja Rachel Carson.
V knjigi Rachel Carson je čudenje povezano z drobnimi stvarmi – kapljico rose, metuljem, vonjem po zemlji. Kako to prenesete na svoje poti, kjer je zgodba pogosto most med naravo in doživljajem?
Zgodba in aktivnosti doživetja so povezane z raziskovanjem in spoznavanjem ekosistema, gibalnimi spretnostmi v naravi, veččutnim učenjem in gozdno pedagogiko. Tu imamo veliko skupnega z družinskim centrom Mala ulica, ki je tudi partner pri izidu knjige Čarobnost čudenja. Ker je misija pravzaprav učenje skozi igro, domišljijo, gibanje in ustvarjanje, otroci in odrasli nabiranja novega znanja ne dojemajo kot učni proces. Pripovedovanje zgodbe, izkušnja čutnega spoznavanja – vonji, glasovi, tip, vse to omogoči, da si otroci več zapomnijo, predvsem pa pri njih zbuja željo po nadaljnjem raziskovanju. Naslednjič bodo šli v naravo še raje!
Kje vidite največje izzive današnjih staršev, ko gre za stik otrok z naravo?
Tako kot pravi Rachel Carson – otrok naj se v naravi umaže! Vsak padec, strgan rokav, blatni čevlji, vse to ni nič v primerjavi z bogastvom, ki ga je otrok deležen na gozdni dogodivščini. Občutek svobode, ki nam ga daje gozd, naj bo dragocena izkušnja, tako zelo drugačna od vseh, ki jih imamo v urbanem okolju. A hkrati je gozd svet, v katerem veljajo zakoni narave – mi jih otrokom približamo skozi pravljične zgodbe, a pomembno je, da otroci sprejmejo pravila, saj je to način, da se zavedo ranljivosti narave, njene soodvisnosti s človekom ter pomena njenega varovanja.
Ste kdaj imeli občutek, da otroci naravo doživljajo veliko bolj naravno kot odrasli – brez potrebe, da jo razumejo?
Drži, otroci imajo še vedno pristnejši stik z naravo kot marsikateri odrasli. To postane očitno predvsem, ko gre za raziskovanje in ustvarjanje v naravi. Toda danes je vse več otrok, ki nimajo neposrednega stika z naravo, nekateri so celo prvič v gozdu, kar se nam zdi skoraj neverjetno. Zato je čarobnost čudenja vsekakor najnaravnejši in najpristnejši vzgib k ljubezni do narave, ki ga lahko budimo med otroki. A naša doživetja krepijo tudi druge kompetence na način, da otroci in odrasli naravo prepoznamo kot prostor gibanja, igre in učenja.
Katere napake opažate – morda preveč razlaganja, premalo poslušanja, preveč urnikov, premalo spontanosti?
Doživetja na Pravljično-doživljajski transverzali po Sloveniji so idealna priložnost, da se otroci in starši povežejo v misiji, ki jih zbliža z naravo in tudi med seboj. Starši se posvetijo manjšim otrokom, saj jim pomagajo pri branju in izpolnjevanju doživljajskih knjižic. Večji otroci jih rešujejo samostojno, kar ponuja priložnost, da se odrasli od otrok učimo, si vzamemo čas, da otrokom prisluhnemo. Kolikokrat so starši presenečeni nad tem, kako njihovi otroci razmišljajo, se odzivajo in rešujejo različne izzive! Je pa tudi res, da imamo številne izzive na vodenih doživetjih za skupine. Spoštovanje narave in njenih dejanskih prebivalcev – rastline, živali – zahteva red, ki ga otroci različno dobro razumejo in upoštevajo, včasih pri tem kaj dosti ne sodelujejo niti starši ali učitelji. Takrat postane jasno, da v naravi ni kaj dosti drugače kot v družbi – mozaik sožitja ljudi z naravo ustvarjamo vsi skupaj in vsak od nas, pa naj bo otrok ali odrasel, mora vanj vstaviti svoj kamenček.
Kako lahko starši ponovno obudimo občutek radovednosti in počasnosti, ki ju Rachel Carson vidi kot bistvo čudenja?
Za začetek tako, da si vzamemo čas in pogledamo okoli sebe. Rachel opozori na naravo okoli nas kjer koli in kadar koli, ni nujno, da krenemo v kočevski gozd, v visokogorje ali na samotni otok. Narava je tudi v mestnem parku, ob potoku, na strehah stolpnice in tako dalje. Ali pa na mestnem vrtu Male ulice. A vzeti si čas ni tako preprosto, zato je pomembno, da stik z naravo postane pomembna vrednota na lestvici aktivnosti, ki jim v vsakdanu namenimo svoj čas.
Zavod Škrateljc že dolgo povezuje umetnost, naravo in otroško domišljijo. Kako pri tem vidite vlogo staršev – kot vodnikov, opazovalcev ali kot sopotnikov?
Ta vloga je ključna in je pri vsakem otroku nekoliko drugačna: morda neki otrok potrebuje vodnika, da začuti naravo, drugi spodbudo, da v naravi ustvarja in odkriva zgodbe, tretji napotek, kako naravo opazovati. Ker res veliko delamo s šolami in vrtci iz vse Slovenije, opažamo veliko razlik: včasih so mestni otroci še bolj dojemljivi za uživanje v naravi kot podeželski, a ne glede na to je vložek v spodbujanje čudenja danes neprecenljiva naložba za otrokovo prihodnost. Zato uživamo v tem delu.
Bi si želeli, da bi pojem čarobnost čudenja postal del šolskega kurikuluma ali družinskega vsakdana?
Zanimivo, Rachel Carson je del italijanskega šolskega kurikuluma, kot je opozoril italijanski režiser predstave LGL Mali nauki o čudenju. Za našo zeleno prihodnost bi bilo modro, da se to zgodi tudi pri nas.
