V Novem mestu so nedavno odprli prvo negovalno bolnišnico na Dolenjskem. Poleg novomeškega župana Gregorja Macedonija so se odprtja udeležili predsednik vlade Robert Golob, ministrica za zdravje dr. Valentina Prevolnik Rupel in drugi predstavniki vlade. V bolnišnici je na voljo 65 postelj, namenjenih podaljšanemu bolnišničnemu zdravljenju, paliativni oskrbi in rehabilitaciji, kar je izjemna pridobitev za vse, ki po končanem zdravljenju še ne morejo biti odpuščeni v domačo oskrbo ali druge ustanove. Objekt so uredili v prenovljenem nekdanjem internem oddelku Splošne bolnišnice Novo mesto, poimenovali pa so ga po Prešernovi muzi Juliji Primic, ki je v tem dvorcu nekoč živela. S tem, ko bolnišnica nosi njeno ime, so združili spoštovanje do kulturne dediščine s sodobno zdravstveno oskrbo. Za izjemno delo pri ohranitvi kulturnega spomenika se je investitorjem zahvalil tudi Tomaž Golob z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Podžupanja Mestne občine Novo mesto Sara Tomšič pa je ob odprtju poudarila pomen dostopne oskrbe za najranljivejše.
Srce vsake bolnišnice so ljudje
Gre za naložbo, vredno skoraj 20 milijonov evrov, za katero je ministrstvo za zdravje namenilo skoraj 12 milijonov evrov, slabih pet milijonov evrov je prispeval evropski sklad za regionalni razvoj, del pa je financirala novomeška občina. Ob tej priložnosti se je ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel zahvalila vsem, ki so sodelovali pri realizaciji projekta, in povedala, da ministrstvo že pripravlja nov državni program paliativne oskrbe 2026–2031, s katerim želi okrepiti kadre, izboljšati sodelovanje zdravstvenih in socialnih služb ter razviti podporne storitve. V okviru projekta Krepitev mobilnih paliativnih timov se mreža enot širi.
»Trenutno deluje 12 timov, do leta 2026 jih bo 14, kar omogoča celostno oskrbo bolnikov na domu. Poleg tega je ministrstvo objavilo skoraj šest milijonov evrov vreden razpis za vzpostavitev zdravstveno-negovalnih enot v socialnovarstvenih zavodih in pri izvajalcih dolgotrajne oskrbe,« je povedala ministrica. »Po končani akutni obravnavani pacienta se lahko zgodi, da pacient ni primeren za namestitev v dom upokojencev ali za dolgotrajno oskrbo. Zato je odprtje negovalne bolnišnice zagotovo pomembno za ljudi. S to naložbo bodo namreč tisti, ki ne potrebujejo več intenzivnega zdravljenja, a še niso pripravljeni za odpust domov ali v druge ustanove, deležni strokovne, sočutne in celostne oskrbe na najvišji ravni.«
Pomen tovrstne negovalne bolnišnice za regijo je izpostavila tudi direktorica Splošne bolnišnice Novo mesto doc. dr. Milena Kramar Zupan, ki je nagovorila vse prisotne. »Z odprtjem naše negovalne bolnišnice se v tej zgodovinski zgradbi začenja novo poglavje življenja. V tem sodobnem centru bomo skrbeli za vse tiste, ki najbolj potrebujejo nežnost, strokovno oskrbo in človeško bližino. S tem uresničujemo vizijo, ki ni bila preprosta in tudi nikoli samoumevna. Obnavljali smo stavbo kulturnega pomena, spomenik, ki zahteva spoštovanje do preteklosti in hkrati odgovornost do prihodnosti. In danes z veseljem gledamo, kako se preteklost prepleta s prihodnostjo. Vse za dobro ljudi. Ob tem se v meni prepletajo občutki globoke hvaležnosti, ponosa in velikega olajšanja. Pot do odprtja je bila dolga, zahtevna in polna številnih izzivov. Ne nazadnje se je v petih letih, kolikor je trajala pot od ideje do odprtja, zamenjalo kar pet ministrov za zdravje. In vsakemu posebej smo znova razlagali, zakaj je ta projekt pomemben, zakaj ne smemo odnehati. Skupaj z izjemno ekipo sodelavcev smo vztrajali, prepričevali, dokazovali in verjeli, da je vredno. In ja, je vredno, da je ta negovalna bolnišnica zaživela. A brez sodelovanja vseh, ki smo verjeli, da je mogoče in vztrajali skupaj, ne bi šlo,« je poudarila Milena Kramar Zupan, ki se je posebej zahvalila projektantom, izvajalcem in varuhom kulturne dediščine, s katerimi je bilo potrebnega veliko usklajevanja, razumevanja in potrpljenja.
»Zdaj prihaja nova faza. Nova stavba je tu, oprema je pripravljena, a srce bolnišnice so vedno ljudje. Veliko truda je že bilo vloženega v pridobivanje negovalnega kadra. Večino ga za začetek že imamo in verjamemo, da bodo naše medicinske sestre, zdravniki in drugi sodelavci s svojo strokovnostjo in sočutjem vsak dan predano izpolnjevali svoje poslanstvo,« je še dejala Kramar-Zupanova. »Ko so pred stoletjem tukaj začeli delati usmiljeni bratje, so nad vrata postavili simbol – granatno jabolko. V opomin, da se v eni lupini skriva na stotine semen. Vsako zase je majhno, a skupaj močno, povezano, živo.«
Bolnišnice na robu mest
Omenjeno bolnišnično stavbo so sicer prizidali nekdanjemu podeželskemu gradiču Neuhof, prvotno zgrajenemu v 16. stoletju, v katerem je od preselitve iz Ljubljane v Novo mesto do svoje smrti živela muza pesnika Franceta Prešerna Julija Primic, poročena Scheuchenstuel. Slaba tri desetletja po njeni smrti je dvorec kupil samostan usmiljenih bratov in ga preuredil v bolnišnico. Dvorcu so leta 1896 prizidali enonadstropno zgradbo. Že dve leti pozneje so zaradi prostorske stiske začeli graditi prizidek, ki so ga končali leta 1898, v njej pa je bilo na voljo dodatnih 80 postelj. Ustanova se je takrat uradno imenovala Bolnica cesarja Franca Jožefa I. »Stara internistika« se je v času epidemije covida-19 spremenila v covidno bolnišnico. Danes Splošna bolnišnica Novo mesto ponuja bolnišnico oskrbo za okoli 140.000 prebivalcev jugovzhodne Slovenije. Sobe v negovalni bolnišnici Julija so eno- in dvoposteljne, opremljene po najnovejših trendih, bolnišnica ima tudi veliko drugih infrastrukturnih prostorov, namenjenih rehabilitaciji, fizioterapiji, delovni terapiji, pa tudi prostore za druženje svojcev in ne nazadnje prostorov za umirjanje. »In zares smo veseli, da nam je na eni strani uspelo obnoviti kulturni spomenik, na drugi strani pa to povezati s prepotrebno dolgotrajno oskrbo,« je poudarila Milena Kramar Zupan.
Prenova je, kot rečeno, od idejne zasnove do odprtja potekala pod budnim očesom strokovnjakov Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Objekt obsega 3100 kvadratnih metrov prostorov, v katerih je 65 bolnišničnih postelj, namenjenih podaljšanemu pobolnišničnemu zdravljenju in negi, delno tudi paliativni oskrbi. Vsaka soba ima svojo kopalnico, poleg skupnih prostorov in prostorov za terapije so v njej urejeni tudi prostori za obiske in celo manjša telovadnica oziroma pacientom prilagojen fitnes. Načrte za prenovo bolnišnice so pripravili v novomeškem podjetju Spina, večino prenove pa je izvedlo še eno novomeško gradbeno podjetje CGP, medtem ko je bil konservatorski načrt v rokah Smiljana Simerla. Pred odprtjem je zgodovino bolnišnice in njene stavbe predstavil Tomaž Golob z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki je z vidika spomeniškega varstva tudi nadziral potek prenove. »V primeru stavbe nekdanje moške bolnišnice lahko govorimo o javni mestni palači. Po arhitekturni zasnovi je primerljiva z več drugimi bolnišnicami, zgrajenimi v Sloveniji, denimo v Ljubljani na Zaloški cesti, v Celju, Slovenj Gradcu in Vojniku, s členjeno fasado, v katero smo vključili tako renesančne kot tudi baročne klasicistične vzore. Enako pomembna je tudi notranjščina, ki je ponovno poslikana z za tisto obdobje značilno poslikavo. Za te bolnišnice je bilo tudi značilno, da so jih gradili na robu mest, in nič drugače ni bilo v primeru ženske bolnišnice na drugem bregu reke Krke, med katerima so se zdravniki in osebje prevažali s čolni, saj takrat še ni bilo mostu,« je povedal Tomaž Golob.
Vsaka postelja bo s svojo zgodbo
Predsednik vlade dr. Robert Golob je ob odprtju poudaril pomen krepitve javnega zdravstvenega sistema. »Verjamem, da bomo ravno takrat, ko bomo nesebično in vsi prispevali h krepitvi javnega, lahko krepili družbo, v kateri se bomo vsi počutili dobro. Družbo, ki nam bo priskočila na pomoč, ko jo bomo potrebovali in bomo vsi v njej bolje in lažje živeli. Prav negovalne bolnišnice so ena od prioritet v sistemu krepitve javnega zdravstva. Ko zdravniki in medicinske sestre opravite svoje delo, nimamo kam z bolniki, ki so tako, če imajo to srečo, prepuščeni oskrbi v domu za ostarele ali pa v oskrbo svoji družini, ki za to ni ne usposobljena in ne opremljena. Zato sem vesel, da se z odprtjem negovalne bolnišnice zapolnjuje vrzel med javnim zdravstvenim sistemom in dolgotrajno oskrbo, ki bo, o tem sem prepričan, zagotovo zaživela. Vsaka od 65 postelj v tej bolnišnici bo imela svojo zgodbo, zgodbo pacienta in družine ter zgodbo vseh, ki boste pacientom omogočili, bodisi da se znova postavijo na noge ali da dostojno dočakajo konec življenja.«
