Šaleško dolino danes opredeljujejo tri velika in globoka jezera. Najstarejše, a najmanjše med njimi je Škalsko jezero, ki je na mestu, kjer so lignit kopali v začetnem obdobju šaleškega premogovništva, nastalo že pred drugo svetovno vojno. Drugi dve jezeri, ki sta prav tako posledica rudarjenja v teh krajih, sta Šoštanjsko (domačini mu pravijo Družmirsko jezero), ki je nastalo okoli leta 1975 in je s svojimi 90 metri globine eno najglobljih v Evropi, ter Velenjsko (domačini mu pravijo Plevelovo jezero, po kmetiji, kjer je začelo nastajati). To je največje v dolini in eno največjih jezer v Sloveniji, v zadnjih letih pa je postalo prava turistična znamenitost. Prav Velenjsko jezero pa je del doživetja Skrivnosti potopljenih vasi, saj se obiskovalci po njem s pleterco zapeljejo do mesta, kjer je nekoč stala cerkev in se pod vodno gladino še vidijo potopljena drevesa. Tam prejmejo VR-očala, ki jih prek virtualne izkušnje popeljejo na pot po potopljeni vasi Škale, ki jo je voda prekrila po drugi svetovni vojni. V času, ko so se zaradi obnove države potrebe po premogu za zagotavljanje energije silno povečale.

Premogovništvo je bilo zelo kruto do šaleških prebivalcev, še nadaljuje vodnik in pri tem omeni svojega prijatelja, ki se je moral zaradi posledic delovanja rudnika preseliti celo dvakrat. Turistični program Skrivnosti potopljenih vasi pa je namenjen prav temu, da obiskovalci spoznajo premogovniške kraje in ljudi.

»Ljudje spoznajo, kaj je pomenilo odkopavanje premoga v naši Šaleški dolini, kajti na tem prostoru je bilo nekoč več manjših zaselkov in večje vasi Škale, Družmirje, Pesje in Preloge, v njih pa številni domovi, šole, gasilski domovi, cerkve in pokopališča. V celotni 150-letni zgodovini šaleškega premogovništva se je moralo preseliti več kot 2000 ljudi, zrušili so okoli 1000 hiš, hlevov, cerkva … Ljudje so doživljali tragedije, ko so morali zapuščati svoje domove. Naši predniki, rudarji so, da bi imeli lepši vsakdan, sami sebi izpodkopavali svoje domove,« o resničnosti Šaleške doline pripoveduje potomec rudarja in vodnik po doživetju Skrivnosti potopljenih vasi Boris Kovše. Premogovništvo je bilo zelo kruto do šaleških prebivalcev, še nadaljuje vodnik in pri tem omeni svojega prijatelja, ki se je moral zaradi posledic delovanja rudnika preseliti celo dvakrat. Turistični program Skrivnosti potopljenih vasi pa je namenjen prav temu, da obiskovalci spoznajo premogovniške kraje in ljudi. Da slišijo njihove življenjske zgodbe in doživijo rudarsko delo ter vsakdan.

Vožnja z jamskim vlakom

Štiriurni program, ki je primernejši za suhe in tople dni, saj del poteka na prostem, se začne pred Muzejem premogovništva Slovenije, kjer vodnik obiskovalce ustrezno opremi in se zatem z dvigalom, ki je po besedah Urške Rožič iz Zavoda za turizem Šaleške doline najstarejše delujoče dvigalo pri nas, spustijo malo manj kot 160 metrov globoko v rudniški rov. V podzemlju sledi vožnja z jamskim vlakom in spoznavanje prostorov ter posebnosti premogovnika od blizu. Nato je na vrsti ogled videa o pogrezanju zemeljskega površja in potopu vasi, ki je pospremljeno s pričevanji prebivalcev, ki so se morali iz svojih domov izseliti. Sledi predstavitev rudarske garderobe, kopalnice in stanovanja iz tridesetih let prejšnjega stoletja, pri čemer vodnik še več pove o rudarskem vsakdanu.

»Garderoba rudarjev je zelo zanimiva, pravzaprav sta dve, bela in črna z vmesno kopalnico. Ko pride rudar iz jame, gre v črno garderobo, kjer delovno obleko obesi na strop, si natakne lesene cokle in gre pod prho, od tam naprej pa v belo garderobo. Na poti v rudnik je pot obratna,« razloži šaleški vodnik. Kot še pripoveduje Kovše, pred odhodom rudarjev v jašek nadzornik, rečejo mu štajger, preveri psihofizično stanje skupine, kar je pri težkih in nevarnih delovnih razmerah zelo pomembno. Ko sin rudarja še govori o dolgi tradiciji, ki zdaj počasi ugaša, še podčrta, da je med knapi najpomembnejše tovarištvo.

Po Kovšetovih besedah je bil smisel za humor še nekaj, kar je bilo značilno za rudarje. »Vsakega novica so preizkušali, kajti ko si v jami sprejel novega kamerada, si mu moral zaupati, saj si bil od njega pod zemljo odvisen, zato ni smel biti kakšen bojazljivec. Od tod izvira tudi tovarištvo med rudarji. So pa mlade fante radi tudi 'zafrkavali', tako da so jih poslali na drugi konec jame po kakšno težko orodje, kjer so jim dali nekaj čisto drugega, in so se tako zaman mučili.« 

Doživetje na jezeru

Po prihodu iz jame se doživetje Skrivnost potopljenih vasi nadaljuje s sprehodom mimo Škalskega jezera in vrtičkarskega dela Velenja do Velenjskega jezera. Tam se skupina vkrca na ladjico na električni pogon, kjer poteka že omenjeni virtualni potop v nekdanjo vas Škale. Po vrnitvi na breg pa na razgledišču parka Vista obiskovalcem postrežejo še rudarske jedi, interpretirane na sodoben način. Jedilnik se spreminja, kot pove Kovše, pa so bila dolgo najznačilnejša rudarska malica prekajena svinjska rebra, pozneje so jedli tudi konzerve s četrt kilograma črnega kruha, v današnjem času pa gre za zelo različne jedi.

Priporočamo