Rubrika Vseveda Neda že več let informira in zabava bralce Nedeljskega. Tokrat na spletu objavljamo eno njenih najnovejših »modrovanj«. V resnici gre običajno za preklemansko pomembna vprašanja, odgovore pa Vseveda Neda (prave identitete ne razkrivamo) poišče tudi pri strokovnjakih, v literaturi in drugod. Dovoljena so vsa mogoča vprašanja, tudi komentarji ali mnenja. Pošljete jih lahko na neda@nedeljski.si. Poglejmo si torej, o čem je bilo govora v aktualni številki Nedeljca, prihodnjič pa morda sledi kakšno vaše spletno vprašanje.
Kmalu po praznikih smo prejeli pismo naše bralke Vide, ki je še vedno razočarana nad potico, ki jo je kupila za božične praznike v trgovini Spar. »Ker sem že malo starejša in mi zdravje ne služi več, sem se letos prvič odločila, da potice ne bom pekla doma, ampak jo bom – tako kot 'ta mladi' – kupila. Velika napaka! Potic je bilo v trgovini, ki jo obiskujem, cela gora. Od Žitovih, Pečjakovih do drugih, potem pa mi je v oko padla na zunaj res lepa potička, kot bi jo sama pekla v modlu. Cena ni bila nizka – okoli 12 evrov, a sem rekla, da za takšne praznike se pa že mora dati kaj od sebe. Tako sem posegla po potici, na kateri je pisalo, da je premium in da jo je izdelal znani kuharski mojster, chef Uroš Štefelin, polnjena pa je z lešnikovo-orehovim nadevom. Prinesla sem torej potico domov in jo odprla na božični večer, saj sem bila prepričana, da bo res vrhunska. A sem se zmotila. Potica še zdaleč ni bila podobna tisti pravi potici. Testo je bilo sprijeto, trdo, namesto da bi bilo rahlo, kot pri potici mora biti, nadev pa s čudnim okusom – lešniki so se okušali, orehi pa prav nič. Tako sem bila razočarana, da sem pojedla samo košček, ostalo pa sem zavila nazaj in bo zelo verjetno romalo v smeti. Hudo mi je, da bom morala zavreči celo potico, vendar je ne morem pojesti.
Pišem pa vam zato, ker bi rada opozorila kupce, da se prej prepričajo, kaj kupujejo, mogoče pa bi tudi Zveza potrošnikov Slovenije lahko ob naslednji priložnosti naredila kakšen test potic, da bi videli, kaj sploh prodajajo nam kupcem in kako nas vlečejo za nos z raznimi oznakami, kot so premium in podobno. Če človek da nekaj več denarja, potem pričakuje, da bo tisto, kar bo kupil, tudi dobro, a žal velikokrat ni tako. Potem pa se čudimo, zakaj je v smeteh toliko hrane! Ker trgovci prodajajo hrano, ki ni užitna. Poglejte samo kruh. Po enem dnevu je že trd kot kamen, okusa nima nobenega. Kako naj človek to potem poje! Res si želim, da bi bila mlajša in bi mi zdravje dobro služilo, saj bi potice in kruh pekla sama, tako kot sem to počela nekoč. Potem bi vsaj vedela, kaj jem.«
Draga bralka Vida, iskreno upam, da vam potica ni pokvarila praznikov in da ste si vsaj malo olajšali dušo, ko ste napisali to pismo. Potica, nacionalna slovenska hrana, bi morala biti, če mene vprašate, posebej zaščitena tudi tako, da bi vedeli, kaj se lahko in česa se ne sme prodajati pod tem imenom. Strinjam se z vami, da bi morali biti tudi trgovci bolj pozorni na svoje »premium« izdelke (pa tudi na vse druge). Morda bo ta prispevek spodbudil Zvezo potrošnikov Slovenije, da bo ob velikonočnih praznikih testirala tudi slovenske potice.
